V srce našega sveta, ki ga zaznamuje nemir in hrepenenje po premoženju, ki mine, nam danes Gospod govori z besedami, ki nas želijo spomniti na pristnost našega odgovora v veri. Prerok Amos svarí pred izkoriščanjem revnih in prikazuje Boga, ki je na strani zatiranih ter jih brani. V tem kontekstu nas Jezus Kristus v evangeliju popelje na globljo raven. Povabi nas v modrost božjih otrok luči, ki na vse gledajo v luči večnosti. Ne gre zgolj za to, da bi bili po zemeljsko "pametni", temveč da bi vse dobrine uporavljali z odpritm srcem in rokami, pri čemer nam Sveti Duh daje dar razločevanja, da bi v vsem iskali Božje kraljestvo.

Naša vernost v malem je odraz naše pripravljenosti za veliko. Gospod nas ne kliče k asketskemu zanikanju stvarstva, temveč k svobodi. V njeni moči lahko pravično in z ljubeznijo delimo imetje in stvari. Sveti Duh nas preoblikuje, da postajamo prozorna orodja Božje milosti, da zvesto upravljamo z darovi, namenjenimi za blagor vseh. Vse, kar imamo, je namenjeno graditvi občestva, ki ga Jezus Kristus odkupil s svojo krvjo.

Evangelij nas vabi pred nenavadno prispodobo o nepoštenem upravniku, ki jo na prvi pogled morda težko razvozlamo. Zdi se, da nas Jezus vabi, naj posnemamo njegovo nepoštenost. Ne. Vabi nas, da se zgledujemo po njegovi daljnovidni modrosti in odločnem ukrepanju v odnosu do bližnjih v kriznih trenutkih. Zave se svoje resničnosti: izgubil bo službo. Negotova prihodnost sta ga prisilili v ustvarjalno razmišljanje otrok tega sveta. Nato nas Jezus vpraša, če znamo tudi mi, otroci Luči, s podobno modrostjo in odločnostjo razmišljati o večnosti? Ali se zavedamo, da so vse posvetne dobrine – čas, talenti, premoženje – le posojilo, ki nam ga je Bog zaupal, da ga modro in pravično vložimo v gradnjo njegovega kraljestva?

Sveti Duh nam odpira oči razuma, da prepoznamo pravo vrednost stvari. Ni greh imeti premoženje, greh je, če premoženje poseduje nas, če postane naš gospodar in nam zamegli pogled na to, kar je resnično pomembno. Jezus Kristus nam jasno pove, da ne moremo služiti hkrati Bogu in mamonu. Vabi nas naj materialne dobrine uprabljamo za ljubezen do sebe in bližnjih, za lajšanje trpljenja bližnjih. Podobno kot je to storil krivični upravnik in se obrnil v pravo smer: v službo občestvu, ki prehaja v večnost.

Danes še posebej občudujemo zvestobo slovenskih svetniških kandidatov. V Cerkvi v Sloveniji trenutno je odprtih 13 postopkov za razglasitev blaženih oz. svetnikov za skupaj 67 kandidatov. Naštejmo le nekatere: Danijel Halas, Alojzij Kozar, Magdalena Gornik, Anton Strle, Anton Vovk, Cvetana Priol, bl. Anton Martin Slomšek, Friderik Irenej Baraga, bl. Alojzij Grozde, Janez Frančišek Gnidovec CM, p. Vendelin Vošnjak OFM, Andrej Majcen SDB, blažene drinske mučenke, Aleks (Aleš) Benigar, Božji služabnik Anton Mahnič. Poleg omenjenih je še veliko žrtev komunističnega totalitarizma: duhovnik Lambert Ehrlich, bogoslovec Alojzij Breznik, duhovnik Franc Cvar, učiteljica in organistka Anica Drobnič, cistercijan p. Placid Grebenc, duhovnik Srečko Huth, duhovnik Franc Kek, duhovnik Janko Komljanec, duhovnik Franc Kramarič, duhovnik Franc Nahtigal, učiteljica Marica Nartnik, učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, duhovnik Valentin Oblak, duhovnik Jakob Omahna, dijak učiteljišča Janez Pavčič, Marijina sestra Antonija Premrov, križnik p. Ivan Anton Salmič, laik Lenart Velikonja, laik Anton Murgelj, laik Alojzij Murgelj, študent Jaroslav Kikelj, duhovnik Matej Krof, duhovnik Ignacij Nadrah, bogoslovec Bernard Štuhec, bogoslovec Emil Kete in učiteljica Veronika Lestan.

Njihovo pričevanje nam kaže, da je naše pravo bogastvo le v Bogu. Njihova izbira je bila jasna: služiti Gospodju z nedeljenim srcem in vztrajati v ljubezni, ki je zmožna tudi največjih žrtev. Njihovo pričevanje in priprošnja nam pomagajo, da tudi mi postajamo zvesti upravniki velike skrivnosti vere, ki nam je zaupana, in da v vsakem človeku, zlasti v najmanjših, prepoznamo Kristusa, ki nas vabi v svoje večno veselje.

Gospod nas torej ne kliče k uboštvu zaradi uboštva, temveč k svobodi Božjih otrok, ki vse male in velike stvari tega živlenja, sprejemajo iz rok ljubečega Očeta in zato z njimi zvesto upravljajo. Naj nas Sveti Duh razsvetli, da bomo vsak dan zvesti v malem in tako pripravljali svoje srce na večno sodelovanje z Božjo ljubeznijo.