Zavedamo se, da s Kristusovo zmago nad smrtjo presegamo vsak zemeljski strah in končnost. Tudi strah pred bolečino umiranja, ki je v postopku evtanazije še dosti hujša, sploh, če gredo naši organi naprej za presaditev. Gospodov Sveti Duh nas krepi, da ostanemo zvesti v boju proti popredmetenju sebe in proti samomorilskemu strahu pred bolečino in trpljenjem. Skupaj s psalmistom kličmo Gospoda in ga slavimo, saj je neskončno ljubeč in pravičen Oče in vir našega zemeljskega in večnega življenja. Vstali Kristus nas zajema v večno življenje med svoje večne sinove in hčere. Skupaj s Svetim Duhom pričujmo, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Naše upanje položimo v Gospoda, ki je naša trdnjava. Ne stavimo na svoj strah in napuh, kakor da smo mi lastniki in vir svojega lastnega življenja. Nismo. Božji dar je, ki ga nam po smrti vrne. V moči Duha vstalega Kristusa, se veselimo večnega življenja, saj verujemo v Boga, ki je Bog živih, ne mrtvih.