Prerok Ezekijel vidi, kako se Gospodovo veličastvo vrača v tempelj. To je eden najlepših trenutkov njegove knjige. Potem ko je zaradi nezvestobe ljudstva Božja slava tempelj zapustila, se zdaj vrača, da bi ponovno prebivala med svojim ljudstvom. Ob tem začutim, da je največji Božji dar vedno njegova navzočnost. Ne daje najprej stvari, rešitev ali uspeha. Podarja samega sebe.

Tudi moje srce je poklicano, da postane tempelj. Vendar hitro opazim, kako se notranji prostor napolni z mnogimi glasovi, skrbmi in željo po tem, da bi bil opažen. Jezus v evangeliju opozori prav na to nevarnost. Človek lahko naredi veliko dobrega, pa vendar neopazno začne iskati občudovanje ljudi. Takrat se notranjost razdeli in mir počasi izgine.

Sveti Duh deluje drugače. Ne vodi me v iskanje lastne pomembnosti, ampak v tiho zvestobo. Njegova navzočnost ne potrebuje odra. Podobna je olju, ki neopazno prepoji vse, česar se dotakne. Kadar mu odpiram svoje srce, začnejo tudi najmanjša vsakdanja dejanja dobivati drugačen okus. Kar je bilo prej samo dolžnost, postaja prostor srečanja z Bogom.

Današnji čas človeka pogosto spodbuja k temu, da svojo vrednost meri po številu sledilcev, všečkov ali javnega priznanja. Tudi v družbi in politiki velikokrat prevladuje tekmovanje za vpliv, medtem ko številni ljudje tiho nosijo težo bolezni, osamljenosti, visokih življenjskih stroškov ali negotovosti glede prihodnosti. Ravno njih svet skoraj ne opazi. Bog pa vidi prav tja, kamor človeški pogled redko seže.

Evharistija razodeva drugačno logiko. Na oltarju ni prostora za tekmovanje, ampak za darovanje. Kristus se ne povzdigne nad človeka, ampak se podari kot kruh. Cilj evharistije je, da tudi moje srce postopoma prevzame to držo. Sveti Duh, ki posvečuje darove, želi posvečevati tudi moje življenje, da bi v njem rasla preprostost, hvaležnost in ljubezen, ki ne išče priznanja.

Psalm pravi: »Blizu je njegova rešitev tistim, ki se ga bojijo, da bo slava prebivala v naši deželi.« Ta slava ni hrup zunanjega uspeha, ampak tiha Božja navzočnost. Kadar se ji odprem, odkrijem, da največje dostojanstvo ni v tem, da me ljudje opazijo, ampak da v meni prebiva Gospod. Iz te navzočnosti se rojeva mir, ki ga svet ne more podariti in tudi ne vzeti.