Na god svetega Jerneja me evangelij pritegne z zelo preprostimi besedami: »Pridi in poglej.« Filip ne začne z dolgim dokazovanjem. Pripelje prijatelja k Jezusu. Vsa vera se začne s srečanjem. Šele ko Natanael stoji pred Kristusom, se njegovo srce odpre in iz njega privre izpoved: »Ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.«

Tudi moje življenje je polno vprašanj in dvomov. Včasih se mi zdi, da bi rad razumel vse, preden bi zares zaupal. Jezus pa me vabi bliže. Ne obljublja odgovora na vsako vprašanje, ampak svojo navzočnost. Ko se približam njemu, se marsikatero vprašanje ne izgubi, dobi pa drugačno mesto. Srce najde mir, ki ga razum sam ne more ustvariti.

Sveti Duh je tisti, ki odpira oči srca. Natanael v Jezusu ni prepoznal Božjega Sina samo zaradi njegovih besed, ampak zato, ker je v njem zasvetila luč, ki prihaja od Boga. Tudi danes Sveti Duh tiho razsvetljuje človekovo notranjost. Njegovo delovanje ni hrupno. Podobno je jutranji zarji, ki brez naglice prežene temo.

V Knjigi razodetja apostol Janez občuduje nebeški Jeruzalem, katerega temelji nosijo imena apostolov. Cerkev stoji na pričevanju ljudi, ki niso bili popolni, bili pa so pripravljeni odpreti svoje življenje Kristusu. Tudi sveti Jernej ni ostal zapisan zaradi svojih sposobnosti, ampak zaradi zvestobe Gospodu, ki ga je spremljala vse do mučeništva.

Ko pogledam današnji svet, vidim, kako zelo ljudje hrepenimo po trdnih temeljih. Številne družine živijo v negotovosti zaradi draginje, mladi se težko odločajo za prihodnost, vojne in nasilje pa milijonom ljudi jemljejo občutek doma. Ob tolikšni nestanovitnosti postane skušnjava velika, da bi svojo varnost iskal samo v tem, kar je minljivo.

Evharistija mi razodeva drugačen temelj. Ko pristopim k oltarju, stopim pred Kristusa, ki ostaja isti včeraj, danes in na veke. Cilj evharistije ni samo, da prejmem sveto obhajilo, ampak da moje življenje vedno bolj sloni na njem. Sveti Duh iz kruha in vina napravi Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi tudi moje srce preoblikovati v kraj njegove navzočnosti.

Ob Natanaelovi izpovedi začutim, da je največji čudež vedno sprememba srca. Ko se človek sreča z živim Kristusom, začne drugače gledati nase, na druge in na svet. Prav tam se odpira nebo, o katerem govori Jezus. Ne šele nekoč ob koncu časov, ampak že zdaj, kadar Sveti Duh vodi moje srce v občestvo z Gospodom, ki se vsak dan podarja v evharistiji.