V tišini te pete postne nedelje, ko se tančica spušča čez križe v naših cerkvah, se v mojem srcu prebuja vprašanje, ki je starejše od človeštva: »Gospod, ali si tukaj, ko moje življenje razpada?« Filokalija me vabi k »askezi upanja«, ki se ne rodi iz odsotnosti težav, temveč iz zrenja v globino groba, kjer se pripravlja vstajenje. Skupaj z Marto in Marijo stojmo pred kamnom in jokajmo, a hkrati čutimo trepet novega življenja.

Prerok Ezekiel mi slika pretresljiv prizor: polje suhih kosti in obljubo Boga, da bo odprl naše grobove. Ti grobovi niso le kraji telesnega pokopa, temveč stanja moje duše – grobovi obupa, ujetosti v preteklost, grobovi strahu, v katerih sem se živ pokopal. Gospod pravi: »Svoj duh vdihnem v vas, da boste oživeli.« To ni le obljuba za daljno prihodnost, ampak za ta trenutek. To je dih, ki ga askeza išče v nenehni molitvi – da bi vsak moj vdih postal sprejemanje Božjega življenja v mojo suhost.

Apostol Pavel v pismu Rimljanom to še poglobi: »Če pa v vas prebiva Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on po svojem Duhu oživel tudi vaša umrljiva telesa.« To zame pomeni, da moje telo in moja vsakdanja stvarnost nista oviri, temveč prostor Božjega bivanja. Če v sebi čutim težo »mesa«, utrujenost in nemoč, se naslanjam na Duha, ki v meni moli s neizrekljivimi vzdihi.

Evangelij o Lazarjevem vstajenju je vrhunec moje postne poti. Ko berem, da se je Jezus »v duhu razžalostil, vznemiril« in »zajokal«, se moje srce umiri. Moj Bog ni ravnodušen gledalec moje bolečine. Bog joka z mano. Marija mu pravi: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Kolikokrat sem sam v sebi tiho kričal te besede sredi svojih izgub?

A Jezus ne pride le, da bi potolažil, ampak da bi poklical ven. »Lazar, pridi ven!« To je klic, ki predre tišino mojega osebnega groba. Lazar pride ven, a je še vedno povit v povoje. To podobo nosim v sebi: Kristus me je že poklical v življenje, a pogosto še vedno hodim naokrog s povoji svojih starih navad, zamer in strahov. »Razvežite ga in pustite, naj hodi,« pravi Jezus. V duhu Filokalije v tem vidim vlogo skupnosti in duhovnega spremljanja – drug drugemu pomagamo odvezati povoje smrti.

Pri sveti maši se ta drama odvija tukaj in zdaj. Vsaka liturgija je trenutek, ko se kamen odvali od mojega srca. Ko ob začetku maše izgovarjam kesanje, izstopam iz svojega groba. Besedno bogoslužje je zame tisti klic: »Pridi ven!«, evharistija pa je neposreden dotik Življenja, ki premaga vsako trohnenje v meni.

Pri obhajilu ne prejemam le ideje o vstajenju, temveč Vstalega samega. V mojem telesu se naseli Tisti, ki je smrt uničil s svojo smrtjo. Pri maši se učim čakati – kakor ljudje pred Lazarjevim grobom – z zaupanjem, da Bog nikoli ne zamudi, čeprav se mi zdi, da prihaja šele »četrti dan«. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moj pogled postal »vstajenjski«, da bi v vsakem človeku, ki je »povit v povoje« stiske, videl bodočega prebivalca nebes.

Danes, na dan volitev, ta klic iz groba in upanje, ki ne osramoti, slišimo sredi naraščajočega občutka nemoči in duhovne otrplosti, ki prežema naše družbeno in politično življenje. Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se sredi vse večje osamljenosti in razpada medosebnih odnosov počutijo, kot bi bili živi pokopani v svojih stanovanjih. Danes se zdi, da so ljudje »poviti« v povoje depresije, izgorelosti in nesmisla, medtem ko se svet okoli njih vrti v nenehnem hrupu vojnih novic in političnih zdrah. Vidim navadnega človeka, ki se sprašuje, ali ima njegovo življenje sredi lažnih podnebnih groženj in ekonomskih negotovosti sploh kakšno prihodnost. To je sodobni Lazarjev grob – prostor, kjer se zdi, da je vse že »začelo trohneti«.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladuje retorika smrti, strahu in delitev, izbiram pot tistega, ki odvaljuje kamne. Moj post je v tem, da zavestno zavračam vlogo »objokovalca« in sprejemam vlogo tistega, ki verjame v oživitev kosti. Ko v svojem okolju prinašam upanje tja, kjer vsi obupujejo, ali ko v javnem diskurzu namesto cinizma uporabljam besede, ki oživljajo, takrat sodelujem pri Božjem delu. Moja politična drža je spodbujanje vsega, kar služi življenju in dostojanstvu, ne glede na to, kako »mrtvo« se zdi trenutno stanje. Verjamem, da noben družbeni grob ni tako zaprt, da ga Božji dih ne bi mogel odpreti.

Sredi sveta, ki gradi zidove in zapira grobove, se ustavljam in šepetam besede psalma: »Pri Gospodu je usmiljenje, pri njem je obilno odrešenje.«

Kateri kamen v mojem srcu je tako težek, da ne pustim Kristusu, naj pokliče na dan moje upanje v življenje? Skušam danes ta kamen – pa naj bo to stara krivda, strah pred prihodnostjo ali žalost – izročiti Njemu.

Vabim vas, da v ta teden vstopite z mislijo na tistega, ki vas kliče po imenu. Pustite, da vas Bog »razveže«. Morda lahko jutri nekomu pomagate odvezati en povoj njegove stiske – s preprostim poslušanjem, z nasmehom ali s pomočjo. Tako bomo skupaj stopali proti velikemu tednu, ne kot tisti, ki gredo v smrt, ampak kot tisti, ki gredo skoz njo v neugasljivo Luč.

Vaja: V izročilu Filokalije se zavest vstajenja ohranja skozi »nenehno spominjanje na Boga«, ki ni le miselni proces, temveč stanje budnega srca. Sredi opravkov, ko me hrup sveta želi prepričati o dokončnosti smrti in težkih okoliščin, uporabljam pot notranjega odvaljevanja kamna.

Tukaj je kratek predlog, kako sredi dneva ostati »otrok vstajenja«:

1. Blagoslov "navadnih" predmetov

Vse stvarstvo je poklicano k preobrazbi. Ko se dotikam kljuke na vratih, volana v avtu ali kuhalnice, v sebi tiho rečem: »Vse, kar je mrtvo, kličeš v življenje.« S tem vsakdanje predmete in opravila izvzamem iz suhoparnosti in jih povežem z Božjim dihom, ki oživlja suhe kosti.

2. Molitev "Lazarjev klic"

Ko začutim, da se v meni nabira duševna teža (utrujenost, cinizem, nestrpnost), uporabim kratek vdih in izdih, da vstanem iz svojega groba:

• Ob vdihu: Gospod, pokliči me po imenu.

• Ob izdihu: Odveži moje povoje.

  Ta vaja mi pomaga, da se sredi stresa ne zaprem vase, ampak ostanem odprt za milost, ki me vleče ven iz teme.

3. "Odvalim kamen" drugemu

Vstajenjska zavest raste, ko jo podarjam. Če sredi dneva opazim nekoga, ki je potrt ali "pokopan" v svojih skrbeh, zavestno naredim nekaj, kar mu olajša breme.

• Misel: »Danes ne bom kamen na tujem grobu, ampak roka, ki ga pomaga premakniti.«

  Kratka pohvala sodelavcu, potrpežljivo poslušanje ali drobno dejanje prijaznosti so konkretni načini, kako v svojem okolju razbijam moč smrti.

4. Trenutek "vstajenjske tišine"

Vsaj enkrat na dan se ustavim za 30 sekund. Zaprem oči in si predstavljam, da Kristus stoji pred mojim osebnim grobom (mojim največjim strahom) in pravi: »Tukaj sem.« V tej tišini začutim, da smrt nima zadnje besede.

S temi drobnimi koraki moj dan ne postane le seznam opravkov, ampak pot k veliki noči. Vsako dejanje, opravljeno z ljubeznijo, je majhno vstajenje.