Petrova beseda v Apd 2,36 prebode srce: "Tega Jezusa, ki ste ga križali, je Bog naredil za Gospoda!" Vstajenje ni abstraktna resnica, temveč udarec ljubezni, ki nas kliče k spreobrnjenju. Psalm 33 odmeva s tolažbo: "Gospodova milost je nad njimi, ki se ga bojijo" – Bog ne kara, temveč čaka z odprtimi rokami. V Janezevem evangelju (Jn 20,11-18) Marija Magdalena spozna Vstalega, ko jo pokliče po imenu: "Bog ne ljubi množic, temveč edinstvene obraze".

Kristus Mariji ne razlaga teologije – preprosto ji da nalogo: "Pojdi k mojim bratom". Vstajenje postane naše le, ko ga drugim oznanjamo. Peter v Apd 2,41 priča o plodnosti tega klica: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti". To ni zgolj zgodovinski zapis, temveč obljuba: Božja beseda še danes rojeva novo življenje.

Psalm 33,18-19 ponovi ključ: "Gospodovo oko je nad njimi, ki se ga bojijo". Strah Gospodov ni trepet, temveč zaupanje, ki nas osvobaja strahov pred ljudmi. Marijine solze v Jn 20 se spremenijo v poslanstvo, ker je "videla Gospoda"* (Jn 20,18). Vstajenje ni dogodek za analizo – to je osebno srečanje, ki nas pošilja.

Naj naša velikonočna pot ne bo iskanje čudežev, temveč poslušnost klicu: "Povej, kar si slišal, oznani, kar si videl" (Fausti). Kakor je Marija postala "apostolka apostolom", smo tudi mi poklicani biti glasniki njegovega življenja, ki zmaguje nad vsako smrtjo.