Današnja Božja beseda mi pred oči postavi dva obraza Boga. V preroku Ezekielu je Bog pastir, ki sam poišče izgubljene ovce, ker so jih pastirji zapustili. V evangeliju pa je gospodar vinograda, ki prihaja na trg vedno znova, vse do večera, da bi našel še tiste, ki jih ni nihče poklical. Ob obeh podobah začutim isto resnico: Bog ne preneha iskati človeka.

Kolikokrat se mi zdi, da moram Boga poiskati jaz. Današnja berila pa razkrivajo nekaj še globljega. Preden se v meni prebudi želja po njem, je On že na poti k meni. Njegova ljubezen ni odgovor na mojo popolnost, ampak izvir, iz katerega lahko sploh začnem živeti.

V evangeliju me posebej nagovori gospodarjeva potrpežljivost. Tudi ob enajsti uri še vedno išče delavce. Nihče ni zanj odpisan. Nihče ni prepozen. To daje veliko upanje. Kolikokrat človek odpiše samega sebe ali drugega človeka. Kristus tega nikoli ne stori. Njegov pogled vedno vidi možnost novega začetka.

Sveti Duh prav to upanje ohranja živo v srcu. Njegovo delovanje ni glasno, ampak podobno nežnemu vetru, ki neopazno spreminja smer jadrnice. Kadar se zaprem v razočaranje, me vrača k zaupanju. Kadar se primerjam z drugimi, me spomni, da je vsak človek poklican po svojem imenu in ob svoji uri. V Božjem kraljestvu zavist počasi izgublja moč, ker se srce uči veseliti darov, ki jih Bog podarja vsakemu.

Današnji svet pogosto spodbuja primerjanje. Družbena omrežja ustvarjajo vtis, da so drugi uspešnejši, srečnejši in bolj izpolnjeni. Marsikdo se čuti spregledanega tudi na delovnem mestu ali zaradi negotovih zaposlitev, številni mladi pa se sprašujejo, ali bodo sploh dobili priložnost za dostojno življenje. V takšnem ozračju se hitro naseli občutek, da sem manj vreden od drugih.

Prav zato je evharistija tako dragocena. Ko stopim pred oltar, ne stojim v vrsti tekmovalcev, ampak med brati in sestrami, ki jih hrani isti Gospod. Nihče ne prejme več Kristusa kakor drugi. Vsi prejemamo istega Gospoda. Cilj evharistije je občestvo z njim in med nami. Sveti Duh iz mnogih različnih življenj ustvarja eno telo, v katerem nihče ni odveč in nihče ni pozabljen.

Psalm danes pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Te besede postajajo resnične šele takrat, ko dovolim, da me Kristus vodi. Takrat odkrijem, da največje pomanjkanje ni v stvareh, ampak v oddaljenosti od njega. Ko pa se moje srce nasiti njegove navzočnosti, začne tudi sredi negotovega sveta okušati mir, ki ga nobena primerjava in nobena življenjska preizkušnja ne moreta vzeti.