»In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima« (Lk 24, 14-15)

Vsak izmed nas si po svoje razlaga Boga, odnose in življenje. Mi na vse gledamo s stališča smrti in groba. Tudi v svojih pogledih na Kristusa si zato nasprotujemo. On je doživel v človeških očeh popoln neuspeh. Ni bil mogočnež pred katerim bi vsi pokleknili. Ni imel čarobne palice, niti ni bil superman. Zato ne moremo verjeti, da je vstal iz smrti in živi. Za našo pamet je to res pretrd in nemogoč oreh. Tudi ti in jaz si odrešenje narobe predstavljava. Dojameva šele, ko nama Vstali razloži. Če mu dovoliva in prisluhneva, On ogreje srce in sproži preobrat in prerojenje. Ker nam ogreje srce, začnemo dojemati. Njegova ljubezen oživi srce, da lahko dojame in sodeluje, se veseli in podarja naprej.

Gesta podarjanja, lomljenje kruha nas pošlje v skupnost, kjer se ga dotikamo v naših ranah in krhkostih. Ni se nam treba oddaljevati drug od drugega, ampak se lahko usmerimo drug k drugemu. Vsi smo ranjeni, a Gospod nam ogreva srca za podarjanje Njegove ljubezni – odpuščanja, ki se jo učimo sprejemati.

Kakor Oče ni dopustil, da bi Sin izginil v zemlji, tako ne bo dopustil, da smo izničeni tisti, ki smo ga sprejeli. Ko ga sprejmemo, postajamo kakor on. Dana nam je oblast in možnost, da tudi mi postanemo sinovi in hčere. Mi tako, kakor učenca na poti v Emavs, v Jezusovi smrti vidimo konec in polom. V resnici se na križu razodene edina trdna točka vsega vesoljstva: brezpogojna ljubezen in zvestobe med Očetom in sinom. Popoln dar. Občestvo. Odnos podarjanja. To je srce našega življenja.

Le v odnosih se uresničuje vera, ki je sodelovanje z Njegovo konkretno ljubeznijo. To je popolna novost za človeštvo in temelj Jezusovega novega svetovnega reda. Jezus na križu pokaže, da je darovanje nov način življenja. On v smrti razodene, da je naše življenje dar, ki ga ohranimo, ko ga podarjamo.

Vesela novica krščanstva je novica o srečanju z Vstalim, ki iz nas dela občestvo oseb, ki živijo druga v drugi, druga iz druge in druga za drugo. Vesela novica in novost življenja je, da pripadamo drug drugemu, ker Trojica pripada vsem, je dom vseh in mi smo njen dom. Pripadnost je posledica odkritja, da smo brezpogojno ljubljeni in deležni življenja, ki umre in vstane. Njegova beseda je življenje, ki nas obudi iz smrti. Hvala ti, Jezus.