V tihoti srca, kjer se končujejo besede in začenja neskončnost, odzvanja sklepni akord Janezovega evangelija: »Jezus je storil še veliko drugega.« Sveti Duh je tisti nevidni zapisovalec, ki to »drugo« neprestano piše v knjigo mojega življenja. Čeprav je Pavel v Rimu vklenjen v verige, božja beseda v moči Duha ostaja neuklenjena. To je paradoks krščanskega bivanja – sredi omejitev, ujetosti in zidov biva v meni popolna prostost, ki jo podarja Tolažnik.

Vsak trenutek je priložnost za čuječnost. Ko se sredi svojih ujetosti, podobno kot Pavel v hišnem priporu, ne ukvarjam s tem, kaj bo z »drugim« učencem, temveč prisluhnem Jezusovemu vabilu: »Ti hodi za menoj!«, se v meni naseljuje mir. Sveti Duh v meni umirja radovednost uma in razvija ljubezen srca. Poboženje se uresničuje takrat, ko moja volja postane le še odmev Njegovega klica in ko v svojem telesu postajam bivališče Trojice. Psalm me potrjuje: Gospodovo obličje bo zrlo tiste, ki so pravični, ne zaradi lastnih zaslug, temveč zaradi ognja Duha, ki žge vso nečistost.

Sveti Duh preobraža slovensko stvarnost prav tam, kjer se zdi, da je vse ustavljeno. Ko se sredi hribov ali mestnega bloka osamljena duša, ki jo stiskata bolezen in občutek nepotrebnosti, odloči za molitev namesto za obup, se zgodi vstajenje. V trenutku, ko ta oseba svojo sobo spremeni v puščavniško celico in sredi svoje nemoči z ljubeznijo blagoslavlja sosede, ki morda sploh ne potrkajo na njena vrata, vstopa v proces poboženja. Njena krhkost postane močnejša od vseh družbenih uspehov, saj v njej živi Kristus, ki je premagal smrt samote.

Slovenija se utaplja v hrupu nenehnega primerjanja in iskanja napak pri drugem – v duhu vprašanja: »Kaj pa ta?« Vstajenje se razodene tam, kjer posameznik v javnem prostoru, morda v lokalni skupnosti ali na delovnem mestu, zavestno opusti slovensko razvado nevoščljivosti. Ko sredi politične polarizacije in medsebojnega izključevanja nekdo v tišini opravi dobro delo za tistega, ki mu ideološko nasprotuje, takrat skozi to dejanje veje Duh edinosti. To je poboženje družbe – ko se sredi birokratskega hladu in političnih spletk pojavi človek, ki dela s čistim srcem, ne da bi iskal javno priznanje. To so tista »druga dela«, ki jih piše Duh v slovensko zgodovino danes.

Sveti Duh me ohranja v hoji za Kristusom, ne da bi se oziral nazaj ali vstran. Moje bivanje postaja živo pričevanje o kraljestvu, ki je že med nami, sredi slovenskih gora in ravnin, v vsakem dejanju, ki ga prepoji božja ljubezen.