V globini bivanja, kjer se srečujejo nemir sveta in Kristusova obljuba, odmeva v meni prošnja za edinost: »Oče, hočem, naj bodo tudi tisti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz.« Sveti Duh je tista nevidna, a vsemogočna vez, ki me vceplja v to božansko ljubezen. V njem postajam deležen Luči, ki ne pozna zahoda, in prejme moč, da sredi viharjev, kakršne je doživljal Pavel pred velikim zborom, ohranjam srce v Bogu.

Pot poboženja je pot nenehnega zedinjenja z božjo naravo. Sveti Duh v meni neprestano čisti oko duše, da se moje bitje ne razblinja v hrupu zunanjih prepirov, temveč se utrjuje v svetem miru s skriti kamrici srca. Ko izročam svojo usodo Gospodu, kakor poje psalm, On postaja moja dediščina in moj kelih. Ta Duh je tisti, ki v sredi razdeljenosti sveta v meni vzpostavlja enost z Njim in s celotnim človeštvom.

Preobrazba in vstajenje se dogajata v najgostejši temi človeških preizkušenj. Ko se sredi jeseni življenja starejša oseba sooči z osamljenostjo in telesno opešanostjo, a se ne prepusti zagrenjenosti, se v njej razodeva moč vstajenja. V trenutku, ko svojo bolečino daruje za mlajše rodove in v srcu ohranja blagoslov namesto prekletstva, postaja živa ikona Kristusa. Sveti Duh v taki duši preobraža krhkost v duhovno moč, ki nevidno hrani celotno okolico. To je poboženje v najbolj čisti obliki – ko človek kljub lastnemu trpljenju postane vrelec tolažbe in moči za druge.

Slovenijo prevevajo duhovi preteklosti, ki v javni prostor prinašajo hlad in nezaupanje. Vstajenje se uresničuje tam, kjer posameznik v javnem življenju zavestno prekine krog maščevanja in nenehnega obtoževanja. Ko namesto cinizma ob poročilih o družbenih krivicah izberem pot konkretne pomoči bližnjemu, se v slovenski prostor naseljuje božje kraljestvo. Ko se sredi političnih nasprotij rodi pripravljenost za resnično poslušanje druegaga, tam veje Duh, ki mrtve kosti spreminja v živo telo naroda. Vsak korak k spravi, narejen v tišini in brez iskanja slave, je zmaga nad smrtjo, ki nas hoče spreti in ločiti.

Sveti Duh me vodi, da sredi sveta bivam kot tisti, ki že uživa sadove večnega življenja. Moje srce postaja prostor, kjer se uresničuje Jezusova želja po enosti, in vsak moj dih je prošnja, da bi božja ljubezen v slovenskem narodu postala vidna v dejanjih usmiljenja in pristne bližine. Tudi v meni in moji sedanjosti. Dar meni in bližnjim.