Ko berem današnje berilo o preroku Eliju, se mi zdi, kakor da gledam človeka, ki je prišel do roba svojih moči. Za njim so veliki dogodki na gori Karmel, pred njim pa strah, razočaranje in osamljenost. Zateče se v votlino. Kolikokrat tudi sam poznam takšne votline. Navzven je življenje lahko urejeno, človek opravlja svoje delo, izpolnjuje dolžnosti, skrbi za družino, hkrati pa v sebi nosi utrujenost, ki je drugi ne opazijo.

Bog pride k Eliju. Toda ne v viharju. Ne v potresu. Ne v ognju.

Prerok zasliši »glas rahlega šepeta«.

To je eden najlepših trenutkov Svetega pisma.

Bog ne tekmuje s hrupom sveta. Njegova moč ni nasilna. Ne vdira v človekovo srce. Čaka, da se srce umiri.

Človekovo srce je kakor voda. Dokler jo neprestano mešajo misli, skrbi, strahovi in želje, na njenem dnu ne vidi ničesar. Šele ko se voda umiri, postane prosojna. Tedaj lahko uzrem svojo resnico in predvsem Božjo navzočnost.

Današnji svet pa je skoraj ustvarjen za nemir.

Vsak dan poslušam novice o vojnah, novih oboroževanjih, gospodarski negotovosti, visokih življenjskih stroških, težavah mladih pri iskanju stanovanja, o starših, ki se sprašujejo, kako bodo zmogli prihodnji mesec, o starejših, ki morajo izbirati med zdravili in drugimi osnovnimi potrebami. Toliko glasov govori hkrati, da notranjost skoraj nima več prostora za tišino.

Največja nevarnost ni samo to, da okoli mene nastaja hrup. Še večja nevarnost je, da hrup vstopi v moje srce.

Takrat začnem živeti iz strahu.

Takrat se mi začne dozdevati, da prihodnost nosijo v rokah politične odločitve, gospodarski kazalniki ali vojaška moč.

Sveto pismo pa danes pokaže drugačno pot.

Elija odkrije, da Bog ostaja navzoč tudi tedaj, ko ga ni v velikih zunanjih znamenjih.

Ta rahli šepet je zelo podoben delovanju Svetega Duha.

Sveti Duh redko govori glasno. Njegov način je tih. Ne sili. Ne prepričuje z močjo.

V srcu odpira prostor, kjer lahko Kristus spregovori.

Vabi me k varovanju srca. Ne zato, ker bi bilo srce nekaj krhkega, ampak zato, ker prav tam poteka največji boj. Ni prvi boj med menoj in svetom. Najprej je boj med zaupanjem in strahom, med Kristusovim glasom in glasovi, ki me razpršujejo.

Evangelij današnje nedelje je prav tako nočna zgodba.

Učenci veslajo. Veter piha proti njim. Jezusa ni. Ali pa se vsaj tako zdi.

Koliko podobnosti z našim življenjem.

Veliko ljudi danes živi z občutkom, da vesla proti vetru. Delajo vedno več, pa težko pridejo do varnosti. Družine vlagajo veliko naporov, pa jih skrbi prihodnost otrok. Mladi odlagajo odločitev za zakon ali družino, ker se jim zdi, da nikoli ne bodo ustvarili pogojev za mirno življenje. Mnogi nosijo tudi tihe križe bolezni, osamljenosti ali notranjih ran, o katerih skoraj nikomur ne govorijo.

Kristus pride sredi noči. Ne pride šele takrat, ko se morje umiri. Po vodi hodi sredi valov.

To me vedno znova preseneča.

Jezus ne odstrani najprej viharja. Najprej podari svojo navzočnost.

To je zelo pomembno tudi za moje duhovno življenje.

Pogosto prosim Boga, naj spremeni okoliščine.

On pa največkrat najprej prihaja spremenit moje srce.

Peter stopi iz čolna. Dokler gleda Kristusa, hodi po vodi. Ko začne gledati veter, se začne potapljati.

Človek pade že veliko prej, preden pade navzven. Najprej se pogled odmakne od Boga. Nato misli začnejo živeti svoje življenje. Potem pride strah. Za njim malodušje. Na koncu človek skoraj ne opazi več Kristusa, ki stoji čisto blizu.

Peter pa naredi nekaj zelo pomembnega. Ne začne razlagati svoje situacije. Ne išče izgovorov. Ne dokazuje svoje zvestobe. Izreče samo tri besede:

»Gospod, reši me!«

To je morda ena najlepših molitev. Kratka. Resnična. Molitev človeka, ki ve, da sam ne zadošča.

In Kristus ga takoj prime za roko. To je delo Svetega Duha. Sveti Duh vedno vodi k temu preprostemu klicu srca. Ne zapleta. Ne oddaljuje. Pripelje me do Kristusa.

Apostol Pavel pa v drugem berilu odpre še eno razsežnost.

Govori o bolečini zaradi svojega ljudstva. Njegovo srce trpi za drugimi. Ne razmišlja samo o sebi. To je znamenje zrelega srca.

Ko Sveti Duh prebiva v človeku, srce postaja vedno širše. V njem je prostor za Boga.

In ker je prostor za Boga, je vedno več prostora tudi za človeka.

To je pot, po kateri hodijo duhovni očetje in matere, svetnik in svetnice.

Ne iščejo predvsem velikih duhovnih doživetij.

Iščejo srce, ki postaja podobno Kristusovemu Srcu. Srce, ki zna moliti za svet. Srce, ki ne obsoja. Srce, ki nosi druge.

Ko prihajam k sveti maši, prihajam prav s tem srcem. Prinašam svoje valove. Svoje skrbi. Svoje neuspehe. Svoje odnose. Svoje veselje.

Na oltar pa Kristus ne položi samo kruha in vina. Na oltar sprejema tudi moje življenje.

In potem naredi nekaj, česar sam nikoli ne bi zmogel.

Po Svetem Duhu kruh in vino postaneta njegovo telo in kri. Toda Sveti Duh ne deluje samo na oltarju. Tiho želi preoblikovati tudi mene. Da bi moje srce postajalo evharistično. Da bi bilo sposobno zahvaljevanja tudi sredi preizkušenj. Da bi znalo lomiti svoje življenje za druge. Da bi v njem rasel Kristusov mir.

Cilj svete maše se zato ne konča z blagoslovom. Šele tedaj se začne.

Ko stopim skozi cerkvena vrata, ostajajo isti ljudje, isti odnosi, iste službe, iste težave in isti svet.

Toda nekaj je lahko drugače. V čolnu mojega življenja ni več samo moj trud. V njem je Kristus. In Sveti Duh tiho ohranja njegovo navzočnost v meni. Morda se zunanji vihar še ni polegel. Toda srce je našlo Tistega, ki je večji od vetra. In to je mir, ki ga svet ne more dati in ga tudi ne more vzeti.