Pridiga za praznik Marijinega vnebovzetja

Ko obhajam praznik Marijinega vnebovzetja, se v meni vedno znova prebudi občutek velikega upanja. Današnji praznik ne govori najprej o Mariji, ampak o tem, kaj Bog pripravlja človeku. Marija je prva med odrešenimi, prva, pri kateri se je v polnosti pokazalo, kam vodi Kristusova velika noč. Njeno poveličano telo je kakor odprto okno v prihodnost, skozi katero lahko uzrem cilj svojega življenja.

V Knjigi razodetja se prikaže žena, obdana s soncem, z luno pod nogami in z vencem zvezd na glavi. Ob njej pa stoji zmaj, ki želi uničiti življenje, še preden se rodi. Ta podoba se ne nanaša samo na Marijo ali na Cerkev. V njej prepoznam tudi svoje življenje. Kjer Bog podarja življenje, tam se vedno pojavi tudi sila, ki želi življenje raniti, razdeliti ali uničiti.

To zelo jasno vidim tudi danes.

Ko spremljam svet, se zdi, kakor da se človek vse bolj navaja na trpljenje drugih. Vojne trajajo mesece in leta, slike porušenih mest postanejo vsakodnevna kulisa večernih poročil. Številne družine živijo pod težo negotovosti zaradi visokih življenjskih stroškov, mladi težko pridejo do stanovanja, mnogi starejši pa nosijo osamljenost, ki je pogosto ne opazi nihče. Včasih se zazdi, da hrup sveta preglasi vse drugo.

Toda današnja Božja beseda govori drugačen jezik.

Govori o življenju.

Govori o zmagi.

Govori o prihodnosti.

Sveti Pavel pravi: »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«

To pomeni, da smrt nima zadnje besede.

Nima je nad Marijo.

Nima je nad Cerkvijo.

Nima je nad mojim življenjem.

To je največje krščansko upanje.

Ne zato, ker bi bilo življenje brez križa, ampak zato, ker križ ni več konec poti.

Ko pogledam Marijo v evangeliju, me vedno preseneti njena preprostost.

Pravkar je prejela največjo novico v zgodovini sveta.

Postala bo Božja Mati.

Toda ne ostane pri sebi.

Odpravi se v gore k Elizabeti.

Njena prva pot po oznanjenju je pot služenja.

Tam se zgodi nekaj zelo lepega.

Elizabeta začuti, da je prišla Božja navzočnost.

Otrok poskoči od veselja.

Marija pa zapoje Magnifikat.

To ni pesem človeka, ki bi občudoval samega sebe.

To je pesem človeka, ki ve, da vse prihaja od Boga.

Očetje duhovnega izročila pogosto pravijo, da je ponižnost resničen prostor Božje navzočnosti. Bog ne napolni srca, ki je že polno samega sebe. Kakor voda steče v dolino, tako Božja milost najde pot v srce, ki je odprto in preprosto. Marija je prav takšna dolina, v kateri se zbere vsa reka Božje ljubezni.

Tu se razodeva tudi skrivnost Svetega Duha.

Vse veliko v Marijinem življenju se začne z njegovim delovanjem.

Po Svetem Duhu spočne Kristusa.

Po Svetem Duhu izgovori svoj »zgodi se«.

Po Svetem Duhu zapoje Magnifikat.

Po Svetem Duhu ostane pod križem.

Po Svetem Duhu vztraja skupaj z apostoli v molitvi pred binkoštmi.

Sveti Duh ne dela hrupa.

Ne pritegne pozornosti nase.

Vedno vodi h Kristusu.

Njegovo delovanje je podobno dihu.

Dokler diham, skoraj ne mislim nanj.

Če ga zmanjka, postane jasno, kako bistven je.

Tudi duhovno življenje pogosto poteka tako tiho.

Velikih sprememb skoraj ne opazim.

Nekega dne pa odkrijem, da sem postal nekoliko bolj potrpežljiv.

Da hitreje odpustim.

Da me manj vodi strah.

Da lažje zaupam.

To so znamenja Svetega Duha.

Današnji praznik me vodi tudi k oltarju.

Marija je prva, ki je nosila Kristusa v svojem telesu.

Vsakič, ko pristopim k svetemu obhajilu, se zgodi nekaj presenetljivo podobnega.

Kristus želi prebivati v meni.

Cerkev je zato od nekdaj rada imenovala Marijo »prvi tabernakelj«.

Kar je ona živela telesno, se po skrivnosti evharistije dogaja tudi v življenju vsakega vernika.

Evharistija ni samo trenutek osebne pobožnosti.

Ni samo spomin.

Ni samo sveta navada.

Na oltarju Sveti Duh ponovno prihaja nad darove kruha in vina.

Iz njiju nastane Kristusovo telo.

Toda Sveti Duh ne želi preobraziti samo darov.

Njegova želja je, da postopoma preobrazi tudi mene.

Da bi bilo moje srce vedno bolj podobno Marijinemu srcu.

Srce, ki zna sprejemati.

Srce, ki zna poslušati.

Srce, ki zna nositi Kristusa drugim.

Ko se sveta maša konča, se pravzaprav začne njeno nadaljevanje.

Kristusa odnesem v svoj dom.

V svojo družino.

Na svoje delovno mesto.

Med ljudi, ki jih bom srečal.

Marija po oznanjenju ni ostala v Nazaretu.

Odšla je na pot.

Tudi Kristus po obhajilu želi nadaljevati svojo pot skozi moje življenje.

Na koncu evangelija Marija zapoje:

»Moja duša poveličuje Gospoda.«

Zanimivo je, da ne pravi:

»Moje besede.«

Ne pravi:

»Moja dejanja.«

Pravi:

»Moja duša.«

To pomeni, da je vse njeno bitje postalo prostor slavljenja.

Morda je prav to cilj vsakega krščanskega življenja.

Da se človek ne trudi predvsem govoriti o Bogu, ampak da njegovo življenje samo začne govoriti o Božji navzočnosti.

Praznik Marijinega vnebovzetja zato ni pogled nazaj.

Je pogled naprej.

Kaže mi, kaj Sveti Duh želi storiti z vsakim človekom, ki se odpre Kristusu.

Kaže mi, da telo ni ustvarjeno za propad, ampak za slavo.

Da ljubezen ni ustvarjena za poraz, ampak za večno življenje.

Da zgodovina kljub vsem svojim sencam ni pot proti temi, ampak romanje v Očetovo hišo.

Ko bom danes stopil k obhajilu, bom prosil samo za eno milost.

Da bi v meni rasel isti tihi »da«, ki ga je nekoč izrekla Marija.

V tem enem »da« je bilo dovolj prostora za Svetega Duha, dovolj prostora za Kristusa in dovolj prostora za vse človeštvo.

Takšno srce ostaja odprto tudi sredi negotovega sveta.

In prav takšno srce že tukaj na zemlji začenja okušati nebo.