»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9).

Jezus te besede izreka tudi meni in tebi, da bi se jih nenehno spominjala in zajemala iz njih. Postajava namreč to, kar nosiva v srcu. Vabi naju v nenehno ponavljanje. Tako lepota postaja vse lepša in močnejša, v nas in med nami. Povabljena sva, da to besedo dihava, ponavljava v ritmu bitja srca. Poslušajva, okušajva, premlevajva, zauživajva njegovo Besedo vsak dan znova, da naju prežme s svojo izkušnjo in lepoto. On je, kot trta z mladiko, z nami nerazvezljivo povezan. On je rodil sadove večne ljubezni, ki jo ima Oče do Njega in do nas. Med seboj se imamo lahko radi z Njegovo ljubeznijo. To nam zapoveduje. To je v nas položil. V tem je novo življenje, ki ni več žrtev strahu in smrti. Postni čas nas vabi, da mu odpremo srce. Kljuka je namreč samo na naši strani. Odškrnimo vrata.