Prerok Izaija (Iz 49,1-6) razodeva Božji načrt: "Že v materinem telesu me je poklical." Kakor Janez Krstnik, smo vsi poklicani biti luč narodom, čeprav se včasih počutimo neznatne. Bog nas je ustvaril s posebno ljubeznijo - vsak naš dan je v njegovih rokah, še preden ga začnemo. V Apostolskih delih (Apd 13,22-26) Pavel pove: "Janez je pripravil pot." Njegovo življenje nas spomni, da smo vsi le mostovi - pomembni, a vedno usmerjeni k Njemu, ki je večji. Lukov evangelij (Lk 1,57-66.80) pripoveduje o čudežu Janezovega rojstva. Njegovo ime ("Gospod je milosten") postane preroška resnica - v vsem, kar se zdi nemogoče, Bog deluje na svoje načine. Janezova veličina je v tem, da se je znal umakniti. Ko priznamo, da nismo središče, postanemo pravi prijatelji Ženina. Danes lahko kot Janez rečemo: "On naj raste, jaz pa naj se manjšam." Naša največja sreča je postati glas, ki vabi k Svetniku, ne pa osrednji igralec. Zakaj je bilo ljudem okoli Janeza treba trepetati? Ker so čutili, da se dotikajo nekaj večjega. Naj tudi naša navzočnost drugim odpira občutek svetosti. Janezovo puščavsko življenje nas vabi k prostosti: ko se odrečemo nepotrebnemu, postane jasno, kaj je res pomembno. Njegova zgodba je pesem upanja - starša, ki sta bila "prestara", postaneta starša preroka. Bog nas rad preseneča tam, kjer smo že opustili upanje. Naj nas Janez navduši, da iščemo samo Kristusovo slavo. Kakor je on pripravljal pot, tudi mi lahko z vsakim pozdravom, besedo in molkom kažemo nanj.