24. nedelja med letom (katehetska), 13.9.2020, Rim 14,7-9; Mt 18,21-35

Bog nama zagotavlja: »Jaz sem odrešenje ljudstva. V kakršni koli preizkušnji me bodo klicali, jih bom uslišal. Jaz bom njihov Bog za vedno.« Več kakor očitno je, da niti midva niti vsi drugi te Božje izjave ne jemljemo preveč resno. Navadno se zaradi dogodkov zunanje in notranje zgodovine z Bogom prepirava. Pritožujeva se in ugovarjava. Če bi Bog res bil, se nama zlo ne bi moglo dogajati. O tej naši težavi govori prilika, ki jo bereva v današnjem evangeliju. V najinih očeh se gospodar iz prilike obnaša zelo krivično. Vsem delavcem namreč plača enako. Ne glede na to, koliko časa je kdo delal dobro, vsi prejmemo enako plačilo. Tudi tisti, ki se je zadnji hip spreobrnil in odrekel zlu, pokvarjenosti, kraji in zlorabam, ki jih je v življenju, morda načrtno, delal. To se nama ne zdi pravično.

Spet se srečujeva s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so najine misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujeva od Boga in življenja, da so najine misli tako drugačne od Božjih?


Tudi midva sva prepričana, da Bog ne upošteva najinih zaslug. Tudi midva sva prepričana, da si od Boga zasluživa posebno obravnavo. Žal je ne dobiva. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in najinimi mislimi?

Pravi odgovor nama da tudi prerok Izaija: »Iščite Gospoda /…/ Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu.« Ali midva res iščeva Gospoda ali zgolj njegove darove? Ne vrneva se k njemu, ampak kljub temu zahtevava, da dela to, kar hočeva midva.

Njegova želja, da bi bil z nama, naju verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavava, se med seboj primerjava in tekmujeva. Treseva se, da ne bi imela manj od drugih. To kaže, kako šibek je najin odnos z Bogom in kako neobčutljiva sva za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če sva nevoščljiva in nama ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za naju in slehernega človeka.

K sreči Bog ne odneha in naju sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov midva omejujeva Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sama še nisva nikdar doživela? Nisva mu dovolila, da se naju dotakne. Morda sva kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29).

Če se ne moreva razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imava isto težavo. Če se ne razveseliva z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to zaslužijo le nekateri, sva kakor starejši brat. Midva zagotovo nisva kakor sveti Pavel. On se bolj veseli tega, da se Bog podarja vsem, kakor tega, da se podarja samo njemu. Ker se ne vrti okrog sebe, lahko mirno reče, da je njegovo veselje v tem, da bova midva napredovala in se veselila v svoji veri ter se še bolj ponašala v Jezusu Kristusu (Flp 1,25–26).

On se veseli najinega napredovanja in veselja v zaupljivem odnosu z Bogom Očetom v moči Jezusa Kristusa, v katerem odkrivava njegovo skrb zase in za vse. Če to sprejmeva, ne bova več potrebovala nevoščljivosti in ljubosumnosti. Najino srce ne bo več mislilo samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrniva se k njemu in mu dopustiva, da naju prežame njegovo hrepenenje in njegova misel za naju in za vsakega človeka, ki ga srečava. (foto. Jože Novak)


24 views0 comments