V tem januarskem času, ko se zdi, da se nad svetom zgrinjajo sence, ki jih ne more razpršiti nobena umetna luč, me Božja beseda tretje nedelje med letom neizmerno tolaži. Opazujem dogajanje v svetu – odmeve vojn, ki se ne končajo, nenehno preoblikovanje družbe s strani globalnih centrov moči in medijski hrup, ki me želi prepričati, da sem le nemočen delec v kolesju usode.

A prav v to "pokrajino smrtne sence", o kateri govori prerok Izaija, danes sije Luč.

Izaija piše o ljudstvu, ki je hodilo v temi, a je zagledalo veliko luč (Iz 9,1). Vzhodni očetje, zbrani v Filokaliji, me opominjajo, da ta luč ni zunanja informacija ali ideološko razsvetljenje. To je Taborska luč – nestvarjena božanska energija - Sveti Duh, ki biva v mojem srcu, a jo pogosto prekrijejo plasti skrbi in strahu.

Čutim neznanski pritisk medijev, ki me silijo v nenehno ogorčenost ali paniko. Moje srce postaja kot "dežela Zebulunova in Neftalijeva" – obmejno območje, kjer se nenehno bijejo tuji interesi. Spoznavam, da je moja prva dolžnost do samega sebe čuječnost. Ne smem dopustiti, da mi tuji "arhitekti sveta" določajo, kateri misli bodo prebivale v meni. Moja luč je Kristus, ki v evangeliju začne svojo pot prav tam, kjer je najtežje.

Evangelij mi kaže Petra in Andreja, kako "takoj zapustita mreže" (Mt 4,20). Moje mreže so danes nevidne, a nič manj močne. To so algoritmi, ki me držijo ujetega v mehurčkih sovraštva, to je moja navezanost na to, da bi imel v vsem prav, in moj strah pred tem, kaj bodo prinesle nove svetovne ureditve. Ko Jezus reče: "Hodi za menoj," ne vabi le k poklicu, ampak k svobodi. Zapustiti mreže zame danes pomeni izstopiti iz duha razdeljenosti, o katerem piše Pavel Korinčanom. "Jaz sem Pavlov, jaz Apolov ..." Danes bi rekli: "Jaz sem za te, ti za tiste." Pavel pa sprašuje: "Mar je Kristus razdeljen?" (1 Kor 1,13). V tem prepoznavam past: če se pustim razdeliti na ravni sovraštva do bližnjega, so me tisti, ki želijo nadzorovati svet, že premagali. Moja edina prava pripadnost je Kristusu.

Pred časom sem se znašel v globoki notranji temi. Preveč sem bral o napetostih med svetovnimi velesilami in o tem, kako se krčijo naše osebne svoboščine. Čutil sem se ujetega, kot bi bil v kletki brez izhoda. Moja molitev je postala suha, moj pogled na ljudi pa sumničav. Nato sem bral zgodbo o enem izmed starcev iz puščave, ki so ga vprašali, kako preživeti v času velikega zla. Odgovoril je: "Tako, da vsak dan vidiš le en korak pred sabo in na tem koraku srečaš Kristusa." Tisti večer sem ugasnil vse naprave. Sedel sem v temi, prižgal le svečo in začel preprosto ponavljati Psalm 27: "Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?" Po pol ure se svet zunaj ni spremenil – vojne so še divjale in pritiski so ostali – a v meni se je rodila trdnjava. Spoznal sem, da sem svoboden tisti trenutek, ko neham biti suženj strahu.

Da bi v tem januarju 2026 ta Luč v meni zares zaživela se odločam, da vsaj eno uro pred spanjem in eno uro po vstajanju ne bom pogledal nobene novice ali družbenega omrežja. Ta čas bom podaril tišini in Besedi, da se moj "mlin ali stiskalnica" napolni z novim vinom upanja. Namesto da bi se zapletal v ideološke prepire s tistimi, ki mislijo drugače, bom v njih poskušal videti brate in sestre, ki so prav tako prestrašeni kot jaz. Ne bom dopustil, da me svetovna polarizacija loči od ljubezni do bližnjega. Svoje vsakodnevno delo, naj bo še tako navadno, bom spremenil v prostor Jezusovega klica. Ko bom v trgovini, na cesti ali v službi, bom tiho blagoslavljal ljudi okoli sebe. To je moja "svetloba narodom".

Gospod je trdnjava mojega življenja (Ps 27,1). Čeprav se svet trese, moje srce stoji trdno, ker vem, komu sem veroval. Ne iščem rešitve v močnih tega sveta, ampak v krotkem Jagnjetu, ki me kliče po imenu.