Dragi bratje in sestre v Kristusu, danes, na ta sveti božični dan, ko svet okrog nas trepeta v stiskah – osamljenosti, vojnah, boleznih, ekonomski negotovosti – beremo Božjo besedo, ki je kot luč v temi.

Prerok Izaija kliče: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, ki sporoča veselo oznanilo, ki oznanja odrešenje« (Iz 52,7).

Psalm nas vabi: »Veselite se pred Gospodom, vse dežele, vzklikajte, vriskajte in igrajte!« (Ps 98,4).

Pismo Hebrejcem nas spominja: »V teh poslednjih dneh pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,2).

In Janezov evangelij nas zadene v srce: »Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo edinorojenega Sina Očeta, polnega milosti in resnice« (Jn 1,14).

V tem času, ko se mnogi počutimo kot v puščavi – izolirani v svojih stanovanjih, ločeni od ljubljenih zaradi strahu ali razdalj, obupani nad svetom, ki se zdi brez upanja – nam Božič ne ponuja poceni tolažbe. Ponuja pa nam radikalno resnico.

Biti človek ne pomeni biti osamljen individuum, ki se bori za preživetje v svetu stisk. Biti človek pomeni biti oseba v občestvu - obhajilu – koinoniji. Božič je vrhunec tega: Beseda, večni Sin, ne ostane v nebesih kot oddaljen Bog. Postane meso, vstopi v naše telo, naše bolečine, naše teme. Pravo življenje ni v individualizmu, ki nas ločuje in ubija, ampak v občestvu, kjer vsak ostane edinstven, a hkrati živi v drugem. Emanuel ni samo "Bog z nami" – je Bog, ki nas naredi za osebe, ker nas vključi v svoje lastno trojiško občestvo: Oče v Sinu, Sin v Očetu, Duh v obeh – in mi v Njem.

V tem je lepota. Božič ni samo dogodek, ampak eros – božanska ljubezen, ki je hrepenenje po drugem. V sodobnem svetu, kjer je vse racionalizirano, individualizirano in odtujeno, nas Gospod kliče: vrnite se k osebnemu razmerju! Beseda postane meso, da nas reši pred hladno logiko, ki nas dela za stroje. Božič je lepota, ki nas kliče k razmerju – k erosu, ki ni sebičen, ampak izroča sebe drugemu. V naših stiskah – ko smo izgubili službo, ko smo bolni, ko smo sami – pride Kristus kot lepota, ki nas naredi lepe: ne z zunanjimi darili, ampak z občestvo-obhajilom, kjer smo ljubljeni takšni, kot smo.

Dragi prijatelji, pomislite na Marijo in Jožefa: v stiski, brez strehe, brez varnosti – a v občestvu z Novorojenim. Pomislite na pastirje, revne in pozabljene: pridejo k Njemu in postanejo del Njegove zgodbe. To je naša zgodba danes! V času, ko plandemije ločujejo družine, ko vojne razdirajo narode, ko ekonomija drobi duše – Božič kliče: ne bojte se! Kristus pride, da nas naredi za osebe v občestvu-obhajilu. Evharistija je rojstni dan vsak dan: v Njem smo vsi eno, a vsak edinstven. To je eros, ki zdravi naše rane z lepoto razmerja.

Naj bo ta Božič vaš korak iz osamljenosti v občestvo-obhajilo. Naj naša stiska postane kraj, kjer se Kristus rodi – v nas in med vami. Veselimo se! Gospod je prišel – in mi smo njegovi.

Praktična vaja za danes: 10 minut tišine (lahko zvečer pred jaslicami ali v cerkvi). Pomislimo na eno stisko v svojem življenju (npr. osamljenost ali strah). Nato trikrat ponovimo: »Kristus, ti si moje obhajilo – in jaz sem v tebi.« Pokličiem nekoga, ki ga imam rad, in delim trenutek lepote (npr. spomin ali zahvalo). Tako bom že danes živel perihorezo – medsebojno prebivanje v ljubezni. Maranatha! Pridi, Gospod!