»Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev« (Mt 10,31).

Kristus pove učencem, da bo njihovo oznanilo naletelo na odpor. Odpor bo postal priložnost za pričevanje. O čem? O tem kar je Kristus prišel živet in pokazat: »Bog vas ljubi in je vse ustvaril za vas. On je za vas. Lahko živite iz njegove ljubezni, ki sem vam jo dal in pokazal s svojim življenjem«.

Zaradi tega sporočila je Jezusa čakalo strašno mučeništvo. Ubili smo ga mi, razburjamo pa se na Boga, kako je krut, da je dopustil, da Sin umre takšne smrti. Kakšna sprevrženost.

Le Sveti Duh omogoča dojeti Jezusovo in učenčevo pričevanje. Zato nam ljudje pravijo: »Hodiš k maši, moliš in si dober, pa moraš vseeno trpeti, zboleti in umreti. Kakšen je ta vaš Bog?« Za to kar počnemo sami, obsojamo Boga.

Učenčeva pot je enaka Kristusovi. Kristus kaže in s svojim življenjem proslavlja Očeta, ker živi kot sin. Oče kaže in proslavlja Sina. Tega brez Svetega Duha ne moremo dojeti. Človek ločen od Boga ne more tega dojeti. Kristusova pot se mu tako upira, da je pripravljen ubijati.

V nas se bije boj med uporom in izročitvijo (poslušnajem in popolnim sinovskim zaupanjem Očetu). Nas strah, da bi izgubili telo, nas ohromi in zato sledimo Adamu: »Zbal sem se, ker sem nag in sem se skril«.

Telo nas ne more rešiti ujetosti v materialno in v strah zase in strah pred Bogom. Le Duh nam omogoča svobodo in zaupanje Očetu. Da bi mu bolj zaupali nas evangelist nagovori s podobo vrabcev, preštetih las. Mi Boga ne doživljamo kot ljubečega Očeta, zato se bojimo njegove volje.

Naš glavni boj v srcu je ta, da ne sprejmemo lažne podobe o Bogu. Hudič nas z lažmi o Bogu hoče ločiti od Njega, od nas samih, od drugih, od narave in od življenja. Le za zaupanjem v Očeta rešimo sebe, druge in tudi naša telesa. Sveti Duh je naše brezmejno zaupanje v Očeta. Noben človek nam nič ne more, ker smo tako premagali strah in živimo iz Očetove ljubezni. Ne bojmo se tistih, ki se upirajo in nas preganjajo z lažmi.