Abrahamu v 1 Mz 15,1-12.17-18 Bog obljubi: "Ne boj se, jaz sem tvoj ščit." Čeprav je njegova prihodnost negotova, Bog sklene zvezo z njim - ogenj med razpolovljenimi žrtvami je znak njegove zvestobe, ki preseže človeško razumevanje. Ko se spominjamo njegovih čudežnih del, naše srce postane hvaležno in polno upanja, ker On ostaja zvest svoji zavezi na veke. Jezus v Mt 7,15-20 opozarja: "Po njihovih sadovih jih boste spoznali." Resničnost našega življenja se ne kaže v besedah, temveč v tem, kaj rodi naša ljubezen - ali prinaša svetlobo ali temo. Vera ni ideologija, temveč živ odnos, ki se vidi v vsakdanjiku. Kakor sadno drevo ne more roditi slabega sadja, tako učlovečenje Boga prinaša dobro. Abrahamova noč polna zvezd nam zagotavlja: ko se zdi vse temno, Bog že pripravlja svetlobo. Njegove obljube niso odvisne od naših sposobnosti, temveč od njegove zvestobe. Kadar čutimo negotovost, lahko kakor psalmist ponovimo: "On se spominja svoje zaveze." Naša zgodovina ni zaporedje naključij, temveč pot, ki jo On nežno vodi. Jezusova podoba o drevesu in sadovih nas vabi v premislek o sadovih, ki jih obrodi naše življenje. Ali ljudje ob meni občutijo mir, radost in upanje, ali težo in razočaranje? Ne obremenjujmo se s presojanjem drugih, temveč najprej poglejmo, kakšno seme gojimo v lastnem srcu. Samo Kristusova prisotnost v nas lahko rodi večno vredne sadove.

Naj nas Abrahamova vera navdihuje, da zaupamo tudi takrat, ko ne vidimo celotne slike. Bog, ki je vodil njegove korake, vodi tudi naše.

Kot drevo potrebuje čas, da vzraste, tako naša vernost dozori postopoma. Naj nas ne skrbi takojšen učinek, temveč vztrajajmo v ljubezni - njen sad bo gotov.