Ob teh berilih se v meni prebuja trezna resničnost: mogoče je izgovarjati prave besede, pa vendar živeti na pesku. Jeruzalem pade, tempelj je oskrunjen, ljudstvo odpeljano — in psalm kliče iz globine bolečine. Ne kot obtožba, ampak kot iskren krik: »Pomagaj nam, o Bog, naš rešitelj.« V tem klicu prepoznam tudi svoje trenutke, ko se sesuje nekaj, na kar sem se zanašal.

Jezusove besede o hiši na skali me ne strašijo, ampak me vabijo k resnici: poslušati in izpolnjevati pomeni dovoliti, da Beseda prodre globlje od mojih navad. Očetje bi rekli, da gre za delo srca — za počasno preobrazbo, kjer Sveti Duh, ki sem ga prejel v krstu, tiho oblikuje temelje, ki jih sam ne morem zgraditi.

Spominjam se obdobja, ko sem v svojem življenju izgubil neko oporo, nekaj, kar mi je dajalo občutek varnosti. Na zunaj ni bilo videti dramatično, v meni pa je bila praznina. Sprva sem skušal hitro zapolniti to vrzel, a ni šlo. Šele ko sem obstal in to krhkost prinesel pred Boga, se je začelo nekaj novega: ne takojšnja rešitev, ampak tiha trdnost, ki ni bila več odvisna od okoliščin. Kot da bi se pod mano začela oblikovati skala. To je bil zame dotik vstajenja — ne kot zmaga brez ran, ampak kot življenje, ki raste prav iz njih.

Tudi v družbi vidim podobne premike. Ko se zdijo razmere razkrojene, odnosi napeti, zaupanje ranjeno — se kje pojavi majhna, a resnična zvestoba: ljudje, ki kljub vsemu gradijo pošteno, ki ne popuščajo skušnjavi praznih besed, ampak vztrajajo v dobrem. To niso glasni trenutki, a nosijo težo skale. Tam se že dogaja nekaj novega.

Ne zanašam se več toliko na to, kar znam povedati, ampak na to, kar Sveti Duh v meni počasi uresničuje. On me uči poslušati, čakati, graditi. In čeprav včasih še vedno čutim pesek pod nogami, vem, da nisem sam: v meni deluje Tisti, ki iz ruševin zna dvigniti življenje.