Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (1 Tes 2,9-13)

Spominjajte se, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, in medtem smo vam oznanili Božji evangelij, da bi komu izmed vas ne bili v breme. Vi ste priče in Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo bili pred vami, ki ste verovali, prav kakor veste, ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in svojo slavo.

Zato tudi mi neprenehoma hvalimo Boga, da Božjega nauka, ki ste ga od nas prevzeli, niste sprejeli kot človeško besedo, marveč, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete.

Današnja berila nas znova vabijo v kontrast med farizejskim duhom opisanim v evangeliju in apostolskim služenjem opisanim v prvem pismu Tesaloničanom. Jezus skrajno strogo opozori na farizejske težnje, Pavel pa Tesaloničane spomni na svoje vedenje Kristusovega apostola (odposlanca).

Jezusov govor farizejem je namenjen tudi nam, čeprav to zelo radi preslišimo. Želi nam pomagati k rasti v ljubezni in služenju, hoče nas zbuditi. Ne moremo si domišljati, da mi pa nimamo farizejskih teženj in da v nas ni farizejskega kvasa: vedno smo v skušnjavi, da iščemo zase potrditev, zadovoljitev, spoštovanje. Vedno nas napada skušnjava, da se pri svojem delu za Gospoda zadovoljimo s površinskostjo, z zunanjostjo. Neradi se poglobimo vase, ker to zahteva boleč napor.

Prav to, kar farizejem, Jezus govori tudi nam. Vabi nas najprej k notranji svetosti. Ne moremo se braniti, da vse kar je rekel velja za druge, ne pa za nas.

Apostol Pavel pokaže kako globoko je krščansko prizadevanje. Podarjeno nam je in povabljeni smo živeti svoje življenje pred Bogom v pravičnosti in svetosti. Pavel želi odgovoriti na Božji dar, ga sprejeti in živeti.

V današnjem odlomku govori o svoji očetovski ljubezni do vernikov. V istem pismu jim izpove tudi svojo materinsko ljubezen, ki je pripravljena za blagor sinov in hčera žrtvovati tudi svoje življenje. Njegova očetovska ljubezen je ambiciozna in hoče, da sinovi in hčere zares dozorijo v ljubezni in jo znajo živeti sredi vsakdanjih okoliščin. Ne zadovolji se s splošno pridigo, ampak spodbuja vsakega posebej in jih roti.

Želi, da se kristjani obnašajo primerno Bogu, ki nas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo. Pavlu je pomemben odnos slehernega kristjana z Bogom. Pavla ne skrbi, da se bodo kristjani obnašali po bontonu javnega mnenja, ampak da bodo živeli vredno Boga, ki je osebno velikodušen do vsakega.

Bog ima za nas velike načrte. Kliče nas v svoje kraljestvo in v svojo slavo. Apostol si prizadeva, da bi vsak vernik stopil na to pot. Ni mu žal nobenega napora, da bi živeli na način, ki je vreden Boga. V tem je njegova globoka očetovska ambicija, v kateri se razkriva vsa moč Božje ljubezni. Sveti Pavel je vedel, da lahko računa na moč Božje besede, ki slehernemu kristjanu omogoča takšno preobrazbo. Sprejmimo besedo, ki deluje v nas, ki verujemo. Ta beseda nas spreminja v sinove in hčere, v brate in sestre. Ne računamo nase, ampak na moč Božje besede.