»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Jn 11,25)

Kdo izmed nas ne želi biti obujen iz groba? Ali je samo materialni grob, ali so morda tudi vsakdanji grobovi, ki se jih ne zavedamo? Glavni grob ni materialni, ampak je to bivanjsko zanikanje Očetove ljubezni in svojega ter našega sinovstva. Glavni grob je verjeti, da je Bog hudoben in da je bolje verjeti hudiču, ki nam laže. Jezus je za časa svojega zemeljskega življenja delal znamenja, ki so kazala kdo je v resnici Bog in kdo smo v resnici mi.

Po obuditvi Lazarja so ga sklenili umoriti, ker se jim je zdelo, da jim je popolnoma prevzel ljudi in ogrozil njihov posel in s tem materialno preživetje. Sedmo in zadnje znamenje jih je tako ogrozilo, da so bili pripravljeni ubijati in so to tudi uresničili. Poglejmo kaj jih je pripeljalo do takšne slepote in hudobije.

S svojim prvim znamenjem na svatbi v Kani je Jezus pokazal na sterilnost religije predpisov in zapovedi, ki človeka ne zmore povezati z Bogom Očetom. Jezus nam daje sebe kot vino (ljubezen), da bi mi nič več ne žrtvovali drug drugega.

Za drugo znamenje je ozdravil uradnikovega sina in pokazal, da njegova nepremagljiva Beseda premaga smrt in daje večno življenje.

Za tretje znamenje Jezus v soboto ozdravi hromega, ki se bori za preživetje in pokaže, da so verni največji sebičneži.

Za četrto znamenje pomnoži kruh, da bi mi sprejeli Njega kot resnični kruh telesnega in sinovskega življenja, ne pa da bi ga naredili za kralja, ki bo hranil zgolj naša telesa.

V petem znamenju hodi po vodi, da bi se nam posvetilo, da nam želi, sredi valov zla naše zgodovine, dati življenje, ki ni podrejeno zgodovini in naravi. Naše življenje želi utemeljiti na osebnem odnosu z Očetom, kar edino ostane.

Za šesto znamenje ozdravi sleporojenega, ki je edini prepoznal in razumel, da je Jezus Božji Sin. Farizeji ujetniki religije ostanejo slepi in osredotočeni na smrt. Ne vidijo ne Boga, ne človekovega življenja.

Zato nam danes Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Njegove ljubezni do nas, ki nas imenuje prijatelje, ne more ustaviti grob. Jezus je naša današnja in vsakodnevna prebuditev iz smrti sebičnosti in ignoriranja Boga, ter sebe in bližnjih kot njegovih ljubljencev in ljubljenk.

Telesno življenje in stvarstvo se konča, če pa sem sprejel Njega, že sedaj živim življenje, ki se po smrti nadaljuje. Če sprejmem Njega, sem Božji sin/hči.

V njem je naša smrt porod in osvoboditev za dokončen in večen odnos z Očetom po Sinu v Svetem Duhu ter vsemi, ki so ga sprejeli kot svoje življenje.

Če sprejmem Kristusa, že sedaj lahko živim tako, da bom živel tudi po smrti: v občestvu z Očetom ter brati in sestrami. Ni mi več treba braniti sebe in svojega smradu. Lahko živim dišavo in opojni vonj Božje ljubezni. Kristus nam daje svoje življenje in živi naprej v nas. On je naše življenje.

To je bistvo sreče in trdnosti skozi vse lepe in težke trenutke naše poti preobrazbe iz posameznikov v ljubljene osebe, sinove in hčere, brate in sestre.