Božja zaveza z Izraelom v 2 Mz 24 razkriva globino njegove zvestobe, kjer krvni obred postane znak ljubezni, ki prežema vse naše odnose. Kakor nekoč tudi danes Bog vabi k intimni skupnosti s seboj. Gospod ne želi žrtvovanj, temveč srce, ki mu hvaležno in zaupilivo odgovarja. Obljublja nam: "Rešil te bom in ti boš slavil moje ime". Jezus v priliki o ljulki in pšenici razkriva Božjo potrpežljivost, ki ne hiti z ločevanjem, temveč daje prostor milosti, da ljubezen dozori v svojem času. Kakor kmet čaka na žetev, tudi Bog nam daje čas, da se njegova dobrota razodeva v nas. Svetnika Joahim in Ana sta živela to tiho dinamiko čakanja, njuno življenje je bilo kot skrito seme, ki kljub navidezni skromnosti prinaša obilje, ker zaupa Božjemu načrtu. Njuna vera kaže, da svetost ni v velikih gestah, temveč v vsakdanjem sprejemanju Božje prisotnosti, ki počasi preobraža naše srce. Kristusova prilika nas vabi k mirnemu zaupanju, da Bog loči dobro in slabo ob pravem času, medtem ko nas njegova nežnost vzgaja k strpnosti do sebe in drugih. Kakor je zaveza na Sinaju postala temelj zaupanja, tudi naš vsakdan lahko postane svet prostor, kjer prepoznamo njegovo vodstvo. Praznik teh dveh svetnikov naj nas napolni z hvaležnostjo za vse "skrite" trenutke, ko Bog dela v naših družinah, čeprav sadovi še niso vidni. Božje kraljestvo je kakor polje, kjer rasteta skupaj plevel in pšenica, a žetev bo razodela lepoto tega, kar je vzgojila ljubezen. Naj tvoje in moje srce, da ostaja odprto za Božje presenečenje, ki prihaja v tišini in potrpežljivosti.