V 1 Tes 2,1-8 apostol Pavel opiše svoje apostolsko delovanje kot službo, ki izvira iz iskrene ljubezni in ponižnosti. Ne išče človeške slave, temveč »kot dojenček v naročju svoje matere« deli svoje življenje z verniki. Spodbuja nas, da tudi mi ljubimo s služenjem in ranljivo iskrenostjo. Ps 139 nas utrdi v zaupanju, da nas Bog pozna do najglobljih globin (»Preden je beseda na mojem jeziku, ti, Gospod, že vse veš«). Sredi naših nedoslednosti nas Njegova ljubezen neustrašno spremlja in nas osvobaja strahu pred nepopolnostjo. V Mt 23,23-26 Jezus ostro kritizira pismouke in farizeje, ker skrbijo za podrobnosti postave (desetino), a zanemarjajo »težje stvari postave: pravičnost, usmiljenje in zvestobo«. Prava pobožnost ni ritualna natančnost, temveč srce, ki ljubi in išče pravico. Skupno nam te besede pravijo: Bog nas kliče, da Njegovo spoznanje (Ps 139) preživimo v avtentični ljubezni (1 Tes 2), ki se ne zadovolji z zunanjo pobožnostjo (Mt 23), temveč prebija vse plasti našega bitja, da postanemo prozorni za Njegovo milost. Naj nas ta spoznanje spodbudi, da vernost izražamo s skrbjo za osnovno: ljubezen, ki se ne boji ranljivosti, in pravičnost, ki ne pozabi na šibke.