»'Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.'« (Lk 6,45)

Trdosrčnost, domišljavost, napuh, zavist… vznikajo iz našega srca. Prvi sad srca so besede. Ali je srce dobro ali ni, se prepozna po sadovih. Presojati pa moramo sebe in ne drugih. Le tako lahko sprejmemo Božje odpuščanje, ki nam je že vnaprej dano v Kristusu. Do drugih sem hudoben, ker v srcu nimam usmiljenja. Nisem ga sprejel od Boga, zato ga ne morem dati bližnjemu. Temeljno zlo je, da sem slep za lastno zlo in ne čutim potrebe po usmiljenju. Slepo srce slabo vidi in slabo deluje. Izvor vsakega dejanja je srce. Njegovo Božje usmiljenje ozdravlja naše srce. Ali sem občutljiv za vsako dobro in gluh za vsako hudobno besedo ali obratno? Če imam hudobno srce slišim in čutim le zlo in ga zato množim. Gospod ozdravi me lastne slepote za zlo in odpri oči za potrebo po tvojem usmiljenju. Pred njim lahko brez strahu in sramu razkrijem svoj greh, ker vidim, da mi je že odpustil. Tako lahko prepoznam lastno slepoto napolnjeno z njegovim usmiljenjem in ostajam blag in usmiljen do drugih. Ko spregledam svoje zlo začnem postajati dobro drevo. Sem v občestvu z Njim, ki je odpuščanje in zajemam iz Očetovega usmiljenja do sebe in do tebe: darovanje za nas na križu. Končno postanem solidaren z Očetom in z brati, srečen in ustvarjalen. Živ in oživljajoč.