V tišini tega postnega petka se v mojem srcu prepletata klic preroka Ezekiela k vrnitvi v življenje in Jezusova radikalna beseda o spravi. Filokalija me vabi k »straži nad mislimi«, kjer se vsako dejanje začne v skritem kotičku duše, tam, kjer se odločam med zamero in svobodo.

Ko berem Ezekielove besede, da se Bog ne veseli smrti krivičnega, temveč njegovega spreobrnjenja, v tem prepoznam svojo lastno pot. Moja preteklost me ne določa, če se v tem trenutku obrnem k Svetlobi. Psalamist pa moj krik dopolni iz najgloblje brezna: »Iz globočine kličem k tebi, Gospod.« To brezno ni le prostor greha, ampak prostor popolne iskrenosti, kjer odložim vse svoje maske.

V evangeliju pa me Jezus sooči s tisto težko, a osvobajajočo resnico: moja pravičnost mora presegati golo izpolnjevanje pravil. Če v sebi gojim jezo do brata, moje srce postane ječa. V duhu treznosti razumem, da je jeza kakor strup, ki ga pijem sam, medtem ko čakam, da bi umrl nekdo drug. Mir ni le odsotnost spora, ampak navzočnost Kristusa v mojih odnosih.

Pri sveti maši te besede dobijo pretresljiv pomen v trenutku, ko se spomnim Jezusovega naročila: »Pusti svoj dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom.« Evharistija me ustavi. Ne morem resnično prejeti Kristusovega telesa, če hkrati v svojem srcu razkosavam bližnjega z obsojanjem.

Maša je zame kraj, kjer prosim za dar "solza kesanja", o katerih pišejo puščavski očetje. Ko duhovnik prosi za mir, v to prošnjo položim vse svoje nerazčiščene odnose. Tam se učim, da je daritev, ki jo Bog najbolj ljubi, moje ponižno priznanje, da potrebujem usmiljenje prav toliko kot tisti, ki mi je storil krivico.

Danes to nujnost sprave in spreobrnjenja čutim sredi naraščajoče kulture izključevanja in sovražnega govora slepe woke ideologije. Vidim, kako se v našem družbeno-političnem prostoru vsako nestrinjanje hitro sprevrže v osebni napad. Ljudje so v stiski, ker se v službah, na spletu in celo v družinah ustvarjajo tabori, kjer ni več prostora za dialog. Navaden človek, ujet med visoke stroške preživetja in nenehne politične konflikte, pogosto zapade v gnev. Ta gnev postane "krivičnost", ki razjeda naše skupno bivanje.

Moja drža v duhu Filokalije je v tem, da zavestno ugasnem ogenj zamere. Ko se v debati, kjer vsi napadajo "drugo stran", odločim za tišino ali za besedo, ki išče most, takrat živim Ezekielovo spreobrnjenje. Moj post je v tem, da ne hranim svoje potrebe po tem, da bi imel prav, ampak raje hranim potrebo po miru. To je moja osebna revolucija sredi sveta, ki stiska pesti.

V tem negotovem času se sprašujem: Kdo je tisti "nasprotnik", s katerim se moram spraviti, še preden se dan prevesi v noč? Skušam v vsakem človeku, tudi v tistem, ki me vznemirja, prepoznati nekoga, za katerega je Kristus prav tako daroval svoje življenje.

Danes se ustavljam in iščem korenino svoje jeze. Skušam jo prinesti pred Gospoda in prositi, naj jo Njegova ljubezen preobrazi v sočutje.