"Sklonil se je do naših ran, da bi nas dvignil v svojo slavo"

Ljubljena Božja družina, danes praznujemo nedeljo Božjega usmiljenja – dan, ko nas Sveto pismo vabi, da stopimo iz teme svojih dvomov v svetlo nedeljo vstajenja. V Apd 5,12-16 beremo, kako so apostoli oznanjali z močjo, da so ljudje nosili bolne na nosilih in posteljah, da bi se dotaknili vsaj Petra sence. Usmiljenje ni abstraktna ideja – to je Kristusova roka, ki se dotika naših ran. To je isti Jezus, ki v Jn 20,19-31 stoji sredi učencev – kljub zaprtim vratom – in jim pokaže rane na rokah in prsih. Njegova prva beseda ni graja za beg ali zatajitev, temveč "Mir vam!" – blagoslov, ki sprejme naše slabosti.

Psalm 118, ki odmeva kot velikonočna himna, nas spodbuja: "Njegova milost traja vekomaj". Ko psalmist vzklikne "Podrl si me, da bi me ohranil", slišimo odmev Tomaževega spoznanja: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28). Fausti poudarja, da "Kristus ne zavrača Tomaževih dvomov, temveč jih sprejme kot priložnost za globlje razodetje". V Raz 1,17-19 Janez na Patmosu sliši glas: "Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji, Živi" – usmiljenje je vedno prisotnost Živega, ki nas rešuje strahu pred smrtjo.

Kje se dotaknemo tega usmiljenja? Kristus v evangelju daje Cerkvi ključ: "Prejmite Svetega Duha! Katerim odpustite grehe, so jim odpuščeni" (Jn 20,22-23). Odpuščanje je srce velikonočnega sporočila – Kristus nas kliče, da postanemo živi kanali njegovega usmiljenja. Kakor je Peter ozdravljal v Jezusovem imenu, smo tudi mi poklicani biti orodja usmiljenja – ne s teorijo, temveč s konkretno ljubeznijo do ranjenih okoli nas.

Božje usmiljenje ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za ranjene. Tomaževo spoznanje "Moj Gospod in moj Bog!" postane naše, ko doživimo, da nas Kristus ljubi ne navkljub našim ranam, temveč v njih in skozi njih. Naj nas njegov mir, ki presega vse razumevanje, opogumi, da bomo – kakor apostoli – šli v svet in pričali: "Vstajenje je zgodba o tem, kako nas je Ljubezen premagala." Amen.