Predstavljamo si družino, ki se zvečer zbira za mizo. Starša sta utrujena od novic o vojnah, ki divjajo po svetu – ne le tistih z bombami in topovi, temveč tudi tistih, ki jih vodijo z besedami in lažmi v medijih, z negotovostjo glede prihodnosti, s strahom pred boleznijo. Otroci čutijo napetost, čeprav je nihče ne poimenuje. Vsi so obremenjeni, vsi iščejo mir. Takrat eden izmed njih tiho reče: "Ali lahko molimo?" In čeprav se zdi, da težave ne izginejo, nekaj drugega postane pomembnejše – zavest, da niso sami. Da jih nekdo nosi.

Danes nas besede Svetega pisma vodijo v globino Božje ljubezni, ki je vedno blizu, kljub našim dvomom in vprašanjem. Abraham se v Prvi Mojzesovi knjigi pogaja z Bogom za Sodomo in odkrije, da je Bog neskončno usmiljen, pripravljen odpustiti zaradi peščice pravičnih. Tudi mi smo poklicani, da zaupamo v Njegovo dobroto, kakor sveti Krištof, ki je nosil Kristusa skozi vode življenja, ne vedoč, da nosi samega Odrešenika.

Psalm 138 nam zapoje hvalnico: »Ko te kličem, mi odgovoriš, moč mi daješ.« Bog ni oddaljen, temveč nas sliši, še preden Ga pokličemo. Njegova zvestoba je naša opora, kakor je bila opora svetemu Krištofu, ko je iskal Gospoda v najmanjših.

Sveti Pavel nas v Pismu Kološanom spomni na krst, kjer smo bili pokopani s Kristusom in vstali z Njim. Naša preteklost je odpuščena, ker nas je Kristus osvobodil. To je vesela novica – ni več bremena krivde, ki bi nas vezala, le milost, ki nas dviga.

V Lukovem evangeliju učenci prosijo: »Gospod, nauči nas moliti.« Jezus nas nauči Očenaš, molitev zaupanja, ki nas povezuje z Očetom. In dodaja priliko o prijatelju, ki ob polnoči prosi za kruh. Kljub nepripravljenosti soseda dobi, kar potrebuje, zaradi svoje vztrajnosti. Jezus pravi: »Prosite, in vam bo dano.« Bog ni utrujen od naših prošenj – On je Oče, ki ve, kaj nam koristi.

Kot Abraham se upamo pogajati z Bogom. Kot sveti Krištof verjamemo, da nas nosi skozi vse nevihte. Molitev nas ne spreminja Boga, temveč nas same – odprte za Njegovo voljo. V njej najdemo pogum, da nosimo druge, kakor je Krištof nosil Kristusa.

Naj bo današnja Božja beseda priložnost, da znova odkrijemo moč molitve. Ne strahu, temveč zaupanja. Ne obupa, temveč vztrajnosti. Kajti naš Bog je tisti, ki pravi: »Prosi, išči, trkaj – in vse boš prejel.« In v tem daru je največja radost: On sam, ki nas brezpogojno ljubi.