Dragi bratje in sestre,

Danes nam Božja beseda ponuja izredno močno sporočilo, ki nas nagovarja na zelo konkreten način. Pred nami so odlomki, ki govorijo o nevarnosti pohlepa po bogastvu, o nečimrnosti in o našem odnosu do bližnjega. Vsi skupaj tvorijo eno samo vprašanje: "Kaj je tisto, kar resnično šteje v življenju?"

Prerok Amos ostro kritizira bogate in brezskrbne v Izraelu. Ti ljudje živijo v udobju, ležijo na slonovini in se veselijo ob zvokih harfe, medtem ko okoli njih vlada revščina. Zapisano je, da "ne marajo za Jožefovo rano." To je ključna beseda. Ne gre za to, da ne bi vedeli za revščino in trpljenje, ampak preprosto ne marajo zanjo. Ne ganejo jih stiske drugih, saj so preveč zaposleni s svojim uživanjem. Zgodovina nam daje številne primere takšnega obnašanja. Spomnimo se na propad rimskega imperija, kjer so se elite prepuščale razkošju, medtem ko je družba razpadala, ali pa na razkošje na dvoru francoskega kralja, tik pred revolucijo, ko so ljudje trpeli zaradi lakote. Takšna ravnodušnost vedno vodi v propad.

Tudi sveti Pavel v pismu Timoteju govori o tem, da se je treba otresti pohlepa. Opozarja, da je treba "bežati pred pohlepom po denarju" in "boriti se v dobrem boju vere." V nasprotju z lažnimi učitelji, ki so videli bogastvo kot smisel, Pavel Timoteja usmerja h Kristusovi sinovski drži in v njegovega Duha: k pravičnosti, pobožnosti, veri, ljubezni in potrpežljivosti. Denar sam po sebi ni zlo, a pohlep po njem nas oddaljuje od Boga in bližnjega. Poglejmo na primer številne primere iz današnjega sveta, ko so ljudje zaradi denarja uničili odnose, družine ali celo življenja drugih. Vse to zato, ker so se ujeli v past materialnega.

V evangeliju, slišimo priliko o bogatašu in Lazarju. Bogataš, ki je živel v razkošju, in revež Lazar, ki je umrl pred njegovimi vrati. S to priliko nam Jezus ne prinaša le zgodbe, ampak nam postavlja zrcalo. Ne pove nam, da je bogataš grešil, ampak to, da je bil brezimen. Ime je tisto, kar nas dela prepoznavne, kar nam daje identiteto. Neimenovani bogataš je izgubil svojo identiteto v svojem bogastvu. Postal je suženj svojih stvari in ni prepoznal Lazarja, ki je bil pred njegovimi vrati. Imel je oči, a ni videl. Imel je ušesa, a ni slišal. Njegovo srce je postalo trdo. Lazar pa je imel ime. Bil je znan Bogu in njegovim angelom.

Ko je bogataš umrl in prišel v pekel, je prosil, naj Lazarju dovolijo, da ga gre osvežit. Na to prošnjo mu Abraham odgovori, da ga ne more, saj je prevelik prepad med njima. Ta prepad ni fizičen, ampak je bil ustvarjen že med njunim življenjem – prepad ravnodušnosti. Bogataš v življenju ni zgradil mostu do Lazarja, in zato ga zdaj ne more prečkati. Njegovo edino upanje je, da se bodo drugi na zemlji spreobrnili. Prosi, naj pošljejo Lazarja k njegovim bratom, a Abraham mu odgovori: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne bodo poslušali, če kdo vstane od mrtvih.« To je najmočnejše opozorilo. Bog nam je dal svojo Besedo, ki nam pove, kaj je prav in kaj ne. Če ne poslušamo nje, ne bomo poslušali ničesar.

Kaj torej ta evangelij sporoča nam? Vprašajmo se: Ali vidimo ljudi, ki so okoli nas? Ali smo ravnodušni do njihovega trpljenja? Ne gre samo za materialno revščino. Ljudje so lačni tudi ljubezni, razumevanja, prijazne besede in pozornosti. Morda je v naši soseščini kdo, ki je osamljen, morda je kdo v naši družini, ki potrebuje našo spodbudo. Naša vera ne sme biti zgolj teorija, ampak je resnična, če je živa praksa. Lahko pa smo tudi kot neimenovani bogataš, ki je bil slep za tistega, ki je bil tik pred njim.

Zato nas danes ta berila kličejo k spreobrnjenju. K opustitvi ravnodušnosti. K temu, da se začnemo zavedati, da je največje bogastvo v naših odnosih, v služenju in v ljubezni do bližnjega. Kot pravi psalmist, "Gospod daje pravico zatiranim" in "ljubi pravične". Naš odnos do Boga se meri skozi naš odnos do drugih. Zato odprimo oči in srca, da bomo prepoznali Lazarje, ki čakajo pred našimi vrati, in jim ponudili pomoč, ne glede na to, ali je to kos kruha ali pa preprosta topla beseda. Amen.