»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)
Jezus se obkroži z množico bednih, ki potrebujejo odrešenje in se nimajo za pravične in najboljše. Nimajo se za zgledne vernike in najbolj poštene. Po njem Bog govori vsem, ki ga poslušajo. Uči nas gledati konkretno življenje in trpljenje množic vseh časov. V stiskah, revščini in težavah je Bog z nami. Mi v to lahko posežemo le, če smo krotki in usmiljeni, ter vidimo, da je v vsem tem, kar se nam godi, navzoč Bog.
Zato nam pravi, naj se ne ustavljamo, naj se ne damo potreti, naj se ne zagledamo v trpljenje, ki ga doživljamo, ampak naj gledamo vanj, ki deluje in je z nami. Z blagri nas vabi naj se ne prepuščamo življenjskim stiskam, ki nam preprečijo videti Njegovo delovanje in navzočnost. Naše življenje na tem svetu je le porod in prehod v dokončno življenje. Z blagri nam obrača na glavo logiko sveta, ki jo običajno uporabljamo. Vabi nas, da gledamo preko tega kar vidimo. Vabi nas, da gledamo skozi celotno Božjo zgodbo ali zgodovino odrešenja, ki nam jo pokaže in v katero nas vključi s svojo smrtjo, trpljenjem in vstajenjem.
Mi smo nenehno v skušnjavi, da bi sami in celo s silo gradili Božje kraljestvo na tem svetu. A s tem smo pokvarili mir, pravičnost, dobroto, resnico in ljubezen. Izključujemo, sovražimo, smo krivični, sebični in hinavski.
Jezus hoče obrniti na glavo naše razmišljanje. Vabi nas naj se učimo dajati prostor temu, kar On dela in je že storil za nas. Svoj pogled moramo usmeriti vanj, ki nas ljubi po Božje in ne po pričakovanjih tega sveta.
V blagrih nam pokaže Božji pogled in logiko, ki jo Jezus živi tudi zate in zame. Če gledamo Kristusa, nam odgovori in pove zakaj nas blagruje. V miru lahko živimo zato, ker vemo, da nismo sami. Svet je jezen na nas, ker ne dajemo teže temu, kar zahteva. Jezus pa nam daje svoje gledanje na stvari in resničnost. Učlovečenje Jezusa Kristusa nam je odprlo pot celovite rešitve za vsakega in vse ljudi. Mi smo že v tem, kar je On podaril in storil. Našo človeškost je odživel kot Božji sin in nam s tem podaril vse kar potrebujemo za zemeljsko potovanje. V cerkev in k maši hodimo zato, da bi njegov dar sprejeli in ga delili drug z drugim kot sinovi in hčere istega Očeta, med seboj pa bratje in sestre.
