V tem večeru, ko se zunaj spušča januarski mrak in ko skozi digitalne kanale v naš dom vdirajo poročila o novih globalnih pretresih, se ob današnji Božji besedi umikam v tišino. Čutim pritisk sveta, ki me želi prepričati, da sem le nepomemben opazovalec velikih geopolitičnih premikov, a Davidova molitev in Jezusove besede o svetilniku mi vračajo dostojanstvo.

Ko berem Davidovo molitev — »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sèm?" (2 Sam 7,18) — se zavem svoje majhnosti. Danes se vsi trudijo biti "nekdo": vplivneži na spletu, politiki z velikimi besedami, ideologi z načrti za novo družbo. Vsi gradijo svoje stolpe. David pa sedi pred Gospodom.

V duhu Filokalije  spoznavam, da je moja največja svoboda v tem, da sem "nič" pred Bogom. Ko si priznam, da nimam odgovorov na vse krize v Evropi ali ZDA, se v mojem srcu sprosti prostor. Ne iščem več varnosti v analizah medijev, ampak v Davidovi ugotovitvi: "Ti si Bog in tvoje besede so resnica" (2 Sam 7,28). V svetu "post-resnice" in globokih ponaredkov so to moja edina trdna tla.

Jezus me sprašuje: "Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo?" (Mr 4,21). Zame je ta mernik strah. Strah pred vojno, strah pred izgubo identitete, strah pred nadzorom. Če dopustim, da ta strah prekrije mojo vero, moja luč ugasne.

Vzhodni očetje pišejo o razsvetljenju uma. Moja luč je dar, ki sem ga prejel, da bi sredi teme prinašal upanje. "Pazíte, kaj poslušate!" (Mr 4,24). Te besede me zadenejo. Če ves dan poslušam glasove, ki sejejo razdor in obup, bo moja svetilka ostala brez olja. Moja pozornost je moja valuta; komu jo dajem?

Pred nekaj dnevi sem se ujel v zanko. Uro in pol sem preživel ob branju komentarjev o propadanju zahodne civilizacije in o novih ideoloških pritiskih v šolstvu. Čutil sem, kako se v meni nabira žolč. Moja "svetilka" je bila pod mernikom zagrenjenosti. Ko sem kasneje srečal soseda, mu nisem znal nameniti niti prijaznega nasmeha – bil sem preveč zaposlen z "reševanjem sveta" v svoji glavi.

Spomnil sem se na besede svetega Diadoha iz Filokalije: "Oko duše ne more videti Boga, če je zamračeno od jeze." Odložil sem telefon, prižgal pravo svečo in le sedel v tišini. V srcu sem začel ponavljati Psalm 132: "Gospod je izvolil Sion za svoje bivališče." Spoznal sem, da Bog ne potrebuje moje jeze, ampak mojo luč. Sosedu sem naslednje jutro odnesel kilogram jabolk. To je bil moj mali upor proti merniku teme. Svetilka je spet zasvetila na podstavku vsakdanjosti.

Ne bom dovolil, da bi negativne novice določale ton mojega pogovora pri večerji. Namesto o tem, kaj je narobe v Bruslju ali Washingtonu, bom govoril o tem, kje sem danes videl Božjo dobroto.

Jezus pravi: "Kdor ima, mu bo dano." Če vlagam v tišino in molitev, se bo moj mir množil. Če vlagam v prepire na omrežjih, bom izgubil še tisto malo miru, ki ga imam. Izbiram tišino.

Vsak večer si bom vzel trenutek, da sedem pred Gospoda in mu izročim vse svoje "načrte za tempelj". Pustil bom, da On blagoslovi mojo hišo, namesto da bi jo sam krčevito branil.

Moje srce je počivališče Gospoda na veke (Ps 132,14). V tem bivališču ni prostora za strah, je le prostor za Luč, ki sveti v temi in je tema ne more premagati.