29.10.2021 – Zgled

Rimljanom (Rim 9,1-5)

Bratje, resnico govorim v Kristusu, ne lažem, – to mi spričuje moja vest v Svetem Duhu – da sem v veliki žalosti in imam vedno bolečino v svojem srcu. Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa, za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu; oni so Izraelci, njihovo je sinovstvo in veličastvo in zaveze in postavodaja in Božja služba in obljube; njihovi so očaki in od njih je po telesu Kristus, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke! Amen!

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,1-6)

Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. In glej, neki vodeničen človek je bil pred njim. Jezus je spregovoril ter rekel farizejem in učiteljem postave: »Ali je dovoljeno v soboto ozdravljati, ali ne?« Ti pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odpustil.

Njim je pa rekel: »Komu izmed vas bo padel osel ali vol v vodnjak, pa ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti.



Danes lahko premišljujemo o dveh zgledih Božje ljubezni.

Jezusu se mudi, da bi ozdravil tebe in mene. Njegova ljubezen ga žene, da ne more čakati prvi dan tedna, da bi nam spet lahko delal dobro. Ozdravi ga v soboto, vedoč, da ga bodo zaradi tega kritizirali, se proti njemu borili in ga na koncu obsodili. Prav zaradi teh razlogov ga bodo avtoritete obsodile: zaradi del dobrote in usmiljenja, ki jih je storil takoj, ne da bi spoštoval izročilo. On doživlja to tako, da v vodnjak ni padel osel ali vol, ampak sin in hči, ki ju je treba takoj potegniti ven in rešiti. Njegovo srce prekipeva od ljubezni, ki izhaja iz Očeta. Jezus ne dela drugega, kakor da uboga ukaz ljubezni, ki je v njem.

Drug čudovit zgled ljubezni nam da Pavel v pismu Rimljanom. Njegovi sonarodnjaki so mu izredno močno nasprotovali in ga resnično preganjali. Vendar v sebi ne nosi zamere in besa, ampak samo željo, da bi jih kot brate in sestre vodil v odrešenje. V srcu doživlja veliko bolečino in nenehno trpljenje, ker njegovi bratje ne verujejo v Kristusa, ampak so od njega ločeni. Pavel pride do skrajnosti. Če njegove besede ne bi bile zapisane v novi zavezi, bi zvenele kot velik greh. »Želel bi namreč, da bi bil sam preklet (anatema), ločen od Kristusa, za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu.« Pavel ne reče, hoče, ampak rad bi bil. Če bi bilo v korist bratov, bi bil rad tudi ločen od Kristusa. Takšna globoka želja ne ločuje od Kristusa, ampak z Njim še močneje združuje. V nas poveča podobnost s Kristusom, ki je sprejel, da je zapuščen od Očeta, da bi tako rešil svoje brate in sestre ujete v greh oddaljenosti od Boga.

Kako globoka zgleda. Kako globoko seže ljubezen Kristusovega srca, kako močna je ljubezen, ki jo Sveti Duh vliva in oživlja v srcu sv. Pavla in tudi v nas. Odprimo svoje srce, mi, ki smo tako pogosto sebični in malenkostni. Na široko odprimo srce, da bo lahko Gospod, če hoče, vanj položil nenehno trpljenje za usodo neštetih ljudi, bližnjih in oddaljenih, ki ne verujejo Vanj in ne hodijo po poti odrešenja.

27 views0 comments

Recent Posts

See All