V tihoti nedeljskega jutra, ko v rokah držim oljčne veje in cvetoče butare, se moje srce ne pripravlja na zmagoslavje, temveč na globoko potopitev v skrivnost, ki presega razum. Filokalija me vabi k askezi »sočutnega zrenja« – da ne bi le bral o trpljenju Drugega, temveč da bi dopustil, da Kristusovo trpljenje postane utrip mojega lastnega srca. Skupaj smo sopotniki na poti v Jeruzalem, ki se včasih v množici veselimo, pogosto pa v strahu zatajimo.

Prerok Izaija mi slika podobo Trpečega služabnika, ki mu je Gospod dal »jezik učencev«. To ni jezik oblasti, ampak jezik, ki zna krepiti utrujene. Pretresljivo mi je njegovo zaupanje: »Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljuvanjem.« V tem vidim popolno kenozo – božje izpraznjenje, ki ga apostol Pavel v pismu Filipljanom opiše kot pot navzdol. Jezus se ne oklepa svoje enakosti z Bogom, ampak postane hlapec. To je zame največji izziv: ali si upam biti majhen? Ali si upam ljubiti tudi takrat, ko sem nerazumljen, ko me »obkoljujejo psi« in mi »prebadajo roke in noge«, kot moli Psalm 22? Moja krščanska identiteta se ne potrjuje v moči mojih argumentov, ampak v moči moje potrpežljivosti, ko svet okoli mene postane nasilen.

Ko poslušam evangelij po Mateju, se v mojem srcu odvija drama vseh človeških stisk. Vidim Judo, ki trguje z Ljubeznijo, Petra, ki spi, ko Bog krvavi, in množico, ki v enem tednu zamenja »Hozana« za »Križaj ga«. To ni le zgodba izpred dva tisoč let; to je zemljevid mojih lastnih notranjih razpetosti. V duhu Filokalije se učim »stražiti nad mislimi«, da ne bi postal del te brezimne množice, ki se pusti manipulirati s sovraštvom. Jezusov molk pred Pilatom je zame najmočnejši klic k notranji svobodi. On ne potrebuje obrambe, ker počiva v Očetu. Njegov mir sredi mučenja je zmaga, ki jo iščem v svojih najtemnejših urah.

Pri današnji sveti maši ta pasijon postane moja sedanjost. Ko se procesija z butarami konča in odmeva branje trpljenja, oltar postane kraj, kjer se srečata nebo in zemlja, slava in križ. Pri maši se ne spominjam le Kristusove smrti, ampak vanjo polagam vse smrti svojih lastnih upov.

V evharistiji prejemam Tistega, ki je šel do konca. Ko jem ta Kruh in pijem ta Kelih, vstopam v zavezo, ki je ni mogoče razdreti. Pri maši se moje srce uči drže Marije pod križem – biti navzoč, ne bežati, vzdržati v bolečini z upanjem, ki se ne zanaša na človeške moči. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi v prihajajočem velikem tednu moje življenje postalo tiha liturgija služenja tistim, ki danes trpijo.

Danes to Kristusovo izpraznjenje in samoto pod križem doživljam sredi naraščajoče razbitosti in duhovne utrujenosti, ki prežema naš slovenski prostor. Opazujem stisko običajnih ljudi v naši domovini, ki se sredi vse večje polarizacije in nenehnega iskanja notranjih sovražnikov počutijo izčrpane. Danes se v Sloveniji zdi, da je »kamenjanje« tistih, ki mislijo drugače, postalo nacionalni šport v javnem prostoru in na družbenih omrežjih. Vidim stisko upokojenca, ki sredi političnih preigravanj komaj preživi mesec, in stisko mlade družine, ki ne vidi prihodnosti v svetu, kjer prevladuje egoizem. Še posebej čutim bolečino tistih, ki so v naših družbenih bojih postali »žrtvena jagnjeta« – ljudi, ki jih javno mnenje raztrga le zato, ker so opozorili na resnico ali ker se niso hoteli ukloniti prevladujoči ideologiji. To je naš sodobni pasijon: ko sredi lepe pokrajine ljudje v svojih srcih nosijo sovraštva in osamljenosti.

V duhu Filokalije v tem vidim klic k notranjemu miru sredi slovenskega nemira. Moj post na to cvetno nedeljo je v tem, da zavestno zavračam vlogo tistega, ki vpije »križaj ga«, ko gre za mojega ideološkega nasprotnika. Ko se odločim, da ne bom vrnil žaljivke, ali ko sredi razdeljenega naroda gradim prostor za dialog in spoštovanje, takrat v svojem okolju »pripravljam pot Gospodu«. Svojo držo gradim na zaupanju, da je Kristusovo trpljenje objelo tudi vse naše slovenske razdeljenosti. Verjamem, da zmaga ni v tem, katera stran bo prevladala, ampak v tem, koliko ljubezni bomo ohranili sredi teh preizkušenj.

Sredi sveta, ki išče močne voditelje in hitre rešitve, se ustavljam in iščem moč v Tistem, ki je na križu z razširjenimi rokami objel vse nas – brez izjeme.

Postavlja se mi vprašanje: Kdo v moji bližini danes trpi pasijon osamljenosti ali krivice in kako mu lahko s svojo navzočnostjo pomagam nositi križ? Skušam danes in v prihodnjih dneh vsako svojo težavo tiho izročiti Njemu z besedami psalma: »Gospod, ne bodi daleč od mene, hiti mi na pomoč!«

Vabim vas, da v ta veliki teden stopimo tiho. Naj nas ne premoti zunanje dogajanje, ampak naj nas vodi notranja luč, ki ve, da se za vsakim velikim petkom že pripravlja zarja velike noči.