Ko poslušam današnja berila, me vedno znova preseneti Božji pogled. Pavel pravi, da si Bog pogosto izbira tisto, kar se svetu zdi majhno, šibko in nepomembno. Evangelij pa govori o talentih, ki jih gospodar zaupa svojim služabnikom. Na prvi pogled se zdi, da gre za zgodbo o sposobnostih, v resnici pa govori o zaupanju. Gospod najprej zaupa človeku, šele nato od njega nekaj pričakuje.

Kolikokrat živim, kakor da je vse odvisno od mojih moči. Takrat se hitro primerjam z drugimi. Eden ima več darov, drugi več možnosti, tretji več uspeha. Srce se začne zapirati vase. V evangeliju pa ni težava v tem, da bi tretji služabnik prejel premalo. Njegova največja rana je bila podoba gospodarja. Bal se ga je. Kjer vlada strah, življenje otrpne. Talent ostane zakopan, ne zato, ker ga ni, ampak ker srce ne zaupa.

Prav tam tiho deluje Sveti Duh. Njegovo prvo delo ni, da mi podari nove sposobnosti, ampak da ozdravi moj pogled na Boga. Ko začnem odkrivati, da me Oče ljubi in da mi zaupa, se tudi moje življenje začne odpirati. Darovi niso več breme, ampak priložnost, da skozi njih steče Božja ljubezen.

Pred kratkim sem srečal moža, ki je po zaprtju podjetja ostal brez zaposlitve. Več mesecev je pošiljal prošnje in prejemal zavrnitve. Rekel mi je, da ga ni najbolj bolelo pomanjkanje denarja, ampak občutek, da ni več nikomur potreben. Čez čas je začel prostovoljno pomagati v domu za starejše. Nekega dne je dejal: »Tam sem spet odkril, da še vedno lahko nekomu podarim sebe.« Službe ni našel tako hitro, kot si je želel, našel pa je nekaj globljega – dar, ki ga nihče ni mogel vzeti. Sveti Duh pogosto začne prav tam, kjer človek misli, da je vse izgubljeno.

Tudi danes veliko ljudi nosi podobne občutke. Mladi se sprašujejo, ali bodo našli svoje mesto v družbi. Starši se trudijo zagotoviti dostojno življenje svojim otrokom, čeprav cene rastejo hitreje od plač. Marsikdo se zaradi bolezni ali osamljenosti počuti odrinjenega na rob. V takšnih trenutkih se hitro rodi misel, da moje življenje nima velike vrednosti. Božji pogled je drugačen. On vidi seme, ki ga jaz še ne opazim.

Evharistija je kraj, kjer Kristus vedno znova obnavlja to zaupanje. Na oltar prinašam tudi svoje zakopane talente, svoje strahove, neuspehe in občutek nezadostnosti. On ne gleda najprej na to, koliko sem naredil, ampak ali sem mu odprl srce. Cilj evharistije ni samo prejeti sveto obhajilo, ampak dovoliti, da Kristusovo življenje začne dihati v meni. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi prebuditi tudi darove, ki morda že dolgo čakajo pod plastmi strahu ali razočaranja.

Psalm pravi: »Naša duša pričakuje Gospoda; on je naša pomoč in naš ščit.« V teh besedah najdem mir. Ni mi treba postati nekdo drug. Dovolj je, da svoje življenje položim v Kristusove roke. Tam tudi najmanjši talent postane rodoviten, ker ga ne nosim več sam. Sveti Duh ga poveže z ljubeznijo, ki nikoli ne ostane zakopana, ampak vedno najde pot do človeka.