V tišini svojega srca, kjer se srečujejo nemir sveta in Božja prisotnost, prebiram današnjo besedo. Svet okoli mene je poln poročil o spopadih, razdorih in bolečini, ki me včasih preplavi kakor Davida, ko je objokoval svojega sina Absaloma. Čutim to težo – žalost očeta, ki ljubi kljub uporu, in stisko sveta, ki se zdi ujet v krog maščevanja in nerazumevanja.

V evangeliju opazujem ženo, ki dvanajst let trpi. Predstavljam si jo v sodobnem svetu: morda je to nekdo, ki se bori z izgorelostjo, kronično osamljenostjo ali globoko tesnobo sredi digitalnega hrupa. Zapravila je vse za "zdravnike" – za instantne rešitve, ki obljubljajo srečo, a puščajo srce še bolj prazno.

Tudi jaz se včasih počutim tako. Sredi množice informacij, nalog in pričakovanj iščem tisti rob oblačila, ki bi prinesel ozdravljenje. Filokalija mi šepeta o čuječnosti duha. Ne gre za to, da bi bežal iz sveta, ampak da sredi največjega vrveža ohranim usmerjenost srca. Ko se žena dotakne Jezusa, se zgodi nekaj nevidnega, a resničnega. Moč gre iz Njega. To moč iščem v svojem vsakdanu.

Psalm 86 me vabi v prošnjo. Ne prosim za magično rešitev svojih težav, ampak za moč, da bi sredi kaosa ostal zbran v Njem. Jairu je bilo rečeno: »Ne boj se, samo veruj!« Te besede odmevajo v moji notranjosti, ko se soočam z novicami o vojnah ali podnebnih spremembah. Strah je tisti, ki ohromi mojo sposobnost za ljubezen, vera pa je tisti tihi premik, ki me odpre za upanje.

Vzamem konkreten trenutek: sedim za mizo in na telefonu preberem novico o novem konfliktu ali sovražnem komentarju pod mojo objavo. Čutim, kako mi narašča utrip, kako se v meni prebuja jeza ali obup – to, čemur očetje pravijo strasti.

Namesto da bi takoj odgovoril z ostrino ali se potopil v malodušje, naredim premor.

Spomnim se na ženo iz evangelija. Njen dotik je bil tih, diskreten, a odločen.

V mislih odložim telefon in za trenutek zaprem oči. V sebi izgovorim: »Gospod Jezus Kristus, usmili se mene in sveta.« Ta kratek trenutek tišine je moj »dotik roba njegove obleke«. Sredi digitalnega boja izbiram notranji mir. Namesto da bi hranil ogenj nemira, v svoje srce povabim tisto Luč, ki je obudila Jairovo hčer. Ko ponovno odprem oči, na svet ne gledam več kot na sovražno bojišče, ampak kot na prostor, kjer je ozdravljenje mogoče – začenši z mojim mirom.

Tako vsak dogodek, še tako majhen ali boleč, postaja pot do srečanja. V svoji nemoči prepoznavam Njegovo moč, ki edina zares oživlja.