Pavel se poslavlja od efeških starešin, pričujoč o svoji predanosti Gospodovemu delu. Z žalostjo, a tudi z mirnim srcem, razglablja o svoji poti, kjer ga čakajo težave, vendar ostaja zvest kljub nevarnostim. Ne prikriva resnice – oznanja celotno Božjo voljo, brez strahu in kompromisov. Njegovo življenje je dar ljubezni, žrtev v službi besedi, ki nas osvobaja. Kakor je Pavel zaupal v Božjo previdnost, tudi mi lahko stopamo naprej s pogumom, vedoč, da nas Gospod vodi, tudi ko pot postane težka. Gospod ni pozabil na svoje ljudstvo – kljub utrujenosti nas obnavlja z nebeško močjo. On je naš zveličar, ki vsak dan nosi breme naše slabosti, a nam kljub temu daje življenje. Njegova zvestoba je kot osvežujoč dež, ki oživi vse, kar je suho. Če se čutimo izčrpane, nam psalm prinaša tolažbo: Bog nas ne zapusti, temveč nas nosi na svojih svetih ramenih. Jezus dviga oči k Bogu v molitvi, ki je srce njegovega poslanstva. Prosi za svoje učence, da bi bili eno z njim in Očetom, kakor je On eno z Njim. Jezusova slava ni moč ali veličastvo, temveč ljubezen, ki se daje do konca. Njegova molitev razkriva globino njegove povezanosti z nami – kljub temu, da gre iz tega sveta, nas ne zapusti kot sirote. V njem smo zaščiteni, ker nas ima Oče v svojih rokah. Njegova beseda nas posvečuje, da bi bili sveti v resnici, ki nas osvobaja. Beseda nas vabi, da kakor Pavel živimo s pogumom in zaupanjem, čeprav nas pot vodi skozi težave. Psalm nas spominja, da nas Bog nikoli ne zapusti, temveč nas prenavlja s svojo milostjo. In Jezusova molitev nam razkriva, da smo v njem vedno varni – njegova ljubezen nas drži, kljub vsemu, kar nas ločuje. Naj ta zavest okrepi naše srce, da bomo kljub vsem izzivom ostali trdni v njem, ki nas ljubi do konca.