V meni odmeva Pavlov klic k oživljanju božjega milostnega daru. Ta dar ni duh boječnosti, temveč Duh moči, ljubezni in razumnosti. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot neugasljiv ogenj, ki preobraža mojo človeško krhkost v bivališče nesmrtnosti. V Njem se moje oči dvigajo h Gospodu, kakor so oči hlapcev uprte v roke njihovih gospodarjev, v pričakovanju usmiljenja, ki presega grob.

V evangeliju se soočam z zmotami tistih, ki Boga omejujejo na zakone materije in pozabljajo na Njegovo moč. Sveti Duh v moji notranjosti razodeva resnico, da Bog ni Bog mrtvih, temveč živih. Poboženje se uresničuje v tem prehodu iz suženjstva črki v svobodo Duha. Ko se sredi preizkušenj oklepam božje obljube, Sveti Duh v meni prebuja sveto tišino, v kateri utihnejo vsi dvomi o vstajenju. Moje bivanje postaja podobno bivanju angelov v nebesih, ne po odsotnosti telesa, temveč po popolni prežetosti z božjo svetlobo, ki ne pozna zahoda.

Sveti Duh prebuja moč vstajenja tam, kjer se soočamo z bičem nesmisla in ujetostjo v materialne okvire. Ko se sredi prevladujoče (ne)kulture, ki časti le tisto, kar je oprijemljivo in koristno, posameznik znajde pred zidom izgube – morda ob odhodu ljubljene osebe ali ob soočenju z lastno minljivostjo – se prav tam zgodi čudež vere. V trenutku, ko se namesto v obup potopim v molitev srca in v moči Svetega Duha izročim svojo žalost Bogu živih, moje trpljenje postane kraj poboženja. Moja bolečina se preobrazi v upanje, ki ne izvira iz tega sveta, temveč iz navzočnosti Tolažnika, ki v moji krhkosti utrjuje večno življenje.

Vsi nosimo bremena preteklosti in sedanjosti. V javnem prostoru se bijejo boji za »pravico« brez usmiljenja in za »resnico« brez ljubezni. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi teh napetosti nekdo zavestno izbere pot odpuščanja in pričevanja za božje kraljestvo. Ko se sredi slovenskega političnega ali medijskega hrupa pojavi človek, ki se ne pusti ujeti v duha boječnosti ali sovraštva, temveč z močjo Svetega Duha odgovarja z blagostjo in mirom, tam nastopa preobrazba družbenega tkiva. Vsako dejanje, ki sredi birokratskih struktur in družbenih razdorov prednost podeli človeškemu dostojanstvu in večnemu cilju, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno tke mrežo nove, vstajenjske in evharistične kulture.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja. Psalm postaja moja osebna izpoved: »Usmili se nas, Gospod, usmili se nas.« Moje bivanje v tej deželi postaja daritev, ko v moči Duha Vstalega v vsem prepoznavam božjo roko in kljub preizkušnjam rastem v veri, ki me krepi in mi omogoča, da sredi sveta bivam kot otrok (sin-hči) vstajenja.