Prerok Jeremija stoji pred lažno obljubo. Hananija govori besede, ki jih ljudje radi slišijo: hitro bo bolje, težka preizkušnja se bo kmalu končala. Jeremija pa ostane zvest resnici, čeprav je ta zahtevnejša. V sebi prepoznam, kako hitro si tudi sam želim besed, ki pomirijo, ne da bi me spreobrnile. Srce raje sprejme prijetno iluzijo kakor resnico, ki odpira pot skozi križ.

Največja nevarnost ni zunaj mene, ampak v meni: da začnem verjeti svojim predstavam namesto Božji resnici. Notranji mir ne raste iz tega, da se okoliščine hitro spremenijo, ampak da v globini srca ostanem z Bogom, tudi ko odgovor še zamuja.

V evangeliju Jezus stoji pred množico lačnih ljudi. Učenci vidijo predvsem pomanjkanje: pet hlebov in dve ribi. Jezus pa najprej pogleda proti Očetu, blagoslovi kruh in ga lomi. Šele potem se zgodi obilje. Zdi se mi, da je prav v tem skrita skrivnost evharistije. Ne prihajam k oltarju zato, da bi pobegnil od sveta, ampak da bi dovolil Kristusu, da vzame tudi mojih "pet hlebov" – mojo majhnost, utrujenost, skrbi in omejenosti – ter jih spremeni v blagoslov za druge.

Danes mnogi živijo z občutkom negotovosti. Mlade družine se sprašujejo, ali si bodo sploh lahko ustvarile dom, številni starejši težko pokrijejo stroške hrane, ogrevanja in zdravil, marsikdo kljub poštenemu delu komaj preživi mesec. Tudi napetosti med državami, oboroženi spopadi in gospodarska nestabilnost zlahka napolnijo srce s strahom. Takrat se zdi, da je kruha premalo – ne samo na mizi, ampak tudi v srcu.

Kristus pa tudi danes ne začne pri pomanjkanju. Začne pri zahvaljevanju. Evharistija postane kraj, kjer se moje srce v moči Svetega Duha počasi osvobaja logike strahu in vstopa v logiko daru. Tam odkrivam, da največja lakota človeka ni lakota po kruhu, ampak po občestvu z Bogom. Ko prejmem Kristusovo telo, ne prejemam samo tolažbe za ta trenutek. Prejemam njegovo življenje, ki tiho preobraža moje srce, da lahko tudi sredi negotovosti ostanem človek miru, zaupanja in usmiljenja.

Morda se največji čudež pomnožitve kruha ne zgodi najprej v rokah, ampak v srcu, ki se ne zapre pred Bogom in ne zapre pred bratom.