V tem januarskem času, ko opazujem svet okoli sebe – to nenehno mrzlično prizadevanje za popoln nadzor nad vsemi procesi, pritiske globalnih struktur, ki želijo vsiliti svojo voljo vsakemu posamezniku, in hrupne novice o vojnah, ki hranijo našo kolektivno tesnobo – se ob današnji Božji besedi ustavljam v globoki tišini svojega srca.

Zgodba o Davidu me pretrese. David ostane doma v Jeruzalemu, ko bi moral biti s svojimi možmi na bojišču (2 Sam 11,1). V tem prepoznavam svojo skušnjavo. Ko se v svetu bijejo duhovni in ideološki boji, ko je ogrožena resnica in svoboda, se včasih raje umaknem v cono udobja – v varno zavetje zaslonov, v pasivno opazovanje tujih bitk.

V duhu Filokalije spoznavam, da se moj padec ne začne z velikim grehom, ampak z majhno duhovno zaspanostjo in nepazljivostjo (akedia). Davidov "pogled s strehe" je zame tisti trenutek, ko dopustim radovednosti, da postane pohlep, ko namesto molitve izberem prazno brskanje po spletu. Moj um (nous) postane razkrojen, moje notranje oko se zamegli in sredi belega dne izgubim orientacijo. Davidov poskus prikritja zločina pa me spominja na to, kako se današnji sistemi trudijo prekriti resnico z lepimi besedami in manipulacijo.

Evangelij mi prinaša zdravilo za moj krč. Jezus govori o semenu, ki "klije in raste, da sam ne ve kako" (Mr 4,27). V svetu, ki mi nenehno prodaja idejo, da moram imeti vse pod nadzorom – od svojega ogljičnega odtisa do geopolitičnih analiz – me te besede sproščajo.

Vzhodni očetje pišejo o sveti tišini. Spoznavam, da božje kraljestvo v meni raste neodvisno od tega, kaj pravijo voditelji v Bruslju ali Washingtonu. Moja naloga ni, da s svojo zaskrbljenostjo "vlečem" travo iz zemlje, ampak da pripravim zemljo svojega srca. Če v svoje srce vlivam strupene informacije, seme ne more rasti. Če pa v tišini ponavljam Jezusovo molitev, se zemlja mehča in Beseda dela sama od sebe.

Pred dnevi sem se znašel v stanju popolne nemoči. Preveč sem poslušal razprave o tem, kako nas digitalne valute in novi nadzorni sistemi neizogibno vodijo v digitalno suženjstvo. Čutil sem se ujetega, moje srce je bilo težko, kot bi bil sam v Davidovi situaciji – ujet v lastne temne misli. Čutil sem potrebo, da bi nekaj "naredil", da bi "udaril" nazaj z besedami na družbenih omrežjih.

Spomnil sem se na nasvet svetega Izaka Sirskega: "Bodi v miru s seboj in nebo in zemlja bosta v miru s teboj." Ugasnil sem vse naprave. Stopil sem ven, na mraz, in le stal v tišini. Priznal sem: "Gospod, usmili se mene grešnika. Moja zemlja je trda." Čez čas sem začutil, da se tisti pritisk, da moram jaz rešiti svetovno usodo, topi. Spoznal sem, da je moja majhna zvestoba v molitvi tisto gorčično zrno, ki bo sčasoma dalo senco mnogim. Mir se je vrnil ne zato, ker bi se svet spremenil, ampak ker sem Bogu dovolil, da On "seje", jaz pa le "spim in vstajam".

Ko čutim, da me radovednost vleče v vsebine, ki v meni zbujajo nemir ali sovražne misli, bom takoj odvrnil pogled. Moje srce je prostor za molitev, ne za voajerizem in bes nad kaosom sveta.

Vsaj dvakrat na dan bom zavestno opustil vse skrbi za "veliko politiko" in se posvetil nečemu majhnemu in lepemu. Verjamem, da Bog deluje pod površjem, tudi ko mediji trdijo nasprotno.

Če padem v strah ali sodbo, ne bom tega skrival, ampak bom z Davidom v psalmu rekel: "Zoper tebe samega sem grešil." To priznanje je začetek moje resnične svobode.

Bog ne potrebuje mojih zapletenih strategij, ampak moje preprosto, zvesto srce. V tem srcu, ki postaja gorčično zrno, biva Luč, ki je noben nadzor ne more ugasniti.