»Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« (Jn 10,9)

Vstali Kristus je vrata Boga k nam in naša vrata k Bogu. On odpre dostop do Boga, ki ni več nek oddaljen vsemogočni prvi gibalec, ampak Oče. On je vrata v oseben odnos z Bogom, ki je naš Oče in mati. Kristusovo sinovstvo je za nas vrata k Bogu. On nam omogoča sinovsko svobodo. On nam omogoča, da živimo kot vstali ljudje. On je naš prehod v od mrtvih vstalo življenje. Vstali je ključ za branje našega lastnega življenja kot prostorja v katerem Bog ljubi nas in ves svet. Mi, Cerkev, smo kot Kristusov vstalo telo njegov zakrament za ta svet. Kristus nas ne zapira v tempelj in ne zahteva od nas žrtev. On je naš tempelj in mi smo v njem. Ni več svetih krajev. Sveta je oseba Jezusa Kristusa, ki postane naš dom in naše življenje. On nas prvi ljubi, ne mi njega. S tem odpravlja religijo, katere naloga je, da nas sili, da ljubimo Boga. Zato nam mirno pravi, naj se ljubimo med seboj tako, kakor nas je On ljubil (Jn 15,9). Odprimo mu vsak dan vrata svojega srca in to delajmo v njegov spomin. Njegov spomin pa je Sveti Duh, ki nas spominja vsega in uči življenja iz Očetove ljubezni v odnosu do bratov in sester. Sveti Duh nas na to nenehno spominja in je naša ljubezen.