Kot krščen in duhovnik v službi krščenih, v sebi nosim tiho radost, da nisem več tujec, ampak del Božje hiše, zgrajene na temelju apostolov, kjer je Kristus sam vogalni kamen. V noči molitve, ko se Jezus na gori predaja Očetu, prepoznam svojo lastno pot: tudi jaz se v tišini pred Tabernakljem odpiram Svetemu Duhu, ki me postopoma vgrajuje v živi tempelj. Evharistija postaja kraj, kjer se ta gradnja dogaja – Kristusovo telo me povezuje z vsemi, ki so že bili poklicani, in z tistimi, ki še iščejo svoj prostor v občestvu.

Danes, ko srečam mladega očeta, ki po napornem delovnem dnevu sedi v cerkveni klopi in zaskrbljeno gleda v tla zaradi skrbi za družino, v meni oživi psalm, ki kliče Gospoda kot skalo in zavetje. Ne govorim mu veliko, le skupaj moliva pred Najsvetejšim. V tistem trenutku čutim, kako Sveti Duh v njem in v meni dela isto delo: iz razpršenosti gradi notranjo trdnost, iz strahu ustvarja prostor, kjer Bog prebiva. Tako se v naju razprostira občestvo svetnikov, ne kot oddaljena resničnost, ampak kot živa hiša, ki raste iz Kristusove molitve in iz našega vsakdanjega zaupanja.