Vsa berila govorijo o veselju, ki izvira iz Božje prisotnosti. Kakor Marija in Elizabeta, tudi mi lahko doživimo to radost, ko se v ponižnosti odpremo njegovi ljubezni. Preroški klic k veselju razkriva Boga, ki se približa kot ljubeč zveličar. On odstrani sodbo in prebiva sredi svojega ljudstva – njegovo navzočnost spremlja radost, ki izvira iz odpuščanja in sprave. Pavel vabi k iskreni ljubezni, ki se kaže v skrbi za druge. Svetopisemska bratovščina ni zgolj čustvo, temveč življenje v Kristusu, ki nas združuje v ponižnosti in hvaležnosti. Psalmist se zahvaljuje Boga, ki je "moja rešitev" (v. 2). Njegovo zveličanje ni abstraktno, temveč osebno. Vsak lahko z vero zajame vodo življenja, ki postane vir veselja.

Elizabeta prepozna Marijo kot "mati Gospoda" (v. 43) v moči Kristusovega Duha. Srečanje postane dogodek vere, kjer Božja navzočnost prežema obe ženski. Marijin hvalospev (Magnificat) je revolucionaren. Bog s svojim usmiljenjem in milosrčnostjo sprevrača svetovni red. Marijino veselje je sad popolnega zaupanja v Božje obljube.

"Gospod se raduje nad teboj". On ni samo vir veselja, temveč tudi tisti, ki se veseli človeka. Njegova ljubezen je aktivna in ustvarjalna. "Veselite se z veselimi". Pavel vidi skupnost kot telo, kjer vsak član sodeluje v Kristusovi ljubezni. Sreča drugih postane naša lastna.

"Z veseljem boste zajemali vodo" – simbol Duha, ki gasi žejo srca. Zahvaljevanje je odziv na dar, ki ga prejmemo brez zaslug. Marija slavi Boga, ker je "ozrl se na ponižnost svoje služabnice". On ja za nas vzor vere. Bog izbere tiste, ki so odprti njegovemu delovanju.