Današnja Božja beseda me povabi k preprostosti. Pavel Korinčanom prizna, da mednje ni prišel z bleščečimi govori ali s človeško modrostjo. Prišel je z enim samim zakladom – s Kristusom, in to križanim. Njegova moč ni bila v prepričljivosti besed, ampak v delovanju Svetega Duha. To me osvobaja. Kolikokrat mislim, da bom Boga našel šele takrat, ko bom razumel vse odgovore ali znal vse razložiti. Pavel pa kaže, da vera raste tam, kjer se človek odpre Božji navzočnosti.

Tudi Jezus v nazareški shodnici ne naredi čudeža, ki bi vse prepričal. Izgovori besede: »Danes se je to Pismo izpolnilo.« Nekateri se čudijo, drugi ga zavrnejo. Ob tem odkrijem, da se lahko tudi jaz navadim na Boga. Ljudje iz Nazareta so Jezusa poznali že od otroštva. Prav domačnost jim je zastirala pogled. Včasih se enako zgodi meni. Evharistija, Sveto pismo, molitev – vse to postane nekaj običajnega, skoraj samoumevnega. Srce pa se počasi neha čuditi.

Sveti Duh vedno znova vrača svežino. On odpira notranje oči, da v znanih stvareh prepoznam neizmerno novost. Njegovo delovanje ni hrupno. Podobno je dihu, ki ga ne vidim, pa vendar po njem živim. Kadar mu dam prostor, se tudi vsakdan začne spreminjati. Beseda, ki sem jo že velikokrat prebral, nenadoma spregovori drugače. Običajen človek, ki ga srečam, postane brat ali sestra. Navaden kruh na oltarju postane kraj Božje navzočnosti.

Spomnim se zgodbe učiteljice, ki že več let poučuje otroke s posebnimi potrebami. Nekdo jo je vprašal, kako vztraja, ko so sadovi tako počasni. Nasmehnila se je in rekla: »Vsak dan naredim le majhen korak z enim otrokom. To je dovolj za danes.« V teh besedah vidim nekaj evangeljskega. Svet pogosto občuduje velike uspehe, Bog pa z veseljem vstopa v majhne, zvesto podarjene korake.

Takšnih zgodb je danes veliko. Mlada zdravnica ostaja v javnem zdravstvu, čeprav bi drugje zaslužila več. Oče po dolgem delovniku sede k otroku in mu bere pravljico. Prostovoljec vsak teden obišče človeka, ki ga skoraj nihče več ne obišče. Svet tega ne opazi. Sveti Duh pa prav v takšnih dejanjih oblikuje novo življenje.

Evharistija je izvir te skrite moči. Ko pristopim k oltarju, ne prihajam po občutek, ampak po Kristusa. Cilj evharistije je, da njegovo življenje postaja moje življenje. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi posvečevati tudi moje srce, da bi Kristusa nosil v svoje delo, v svoje odnose in v vse, kar se zdi vsakdanje.

Psalm pravi: »Kako ljubim tvojo postavo.« Te besede niso izraz dolžnosti, ampak ljubezni. Ko Sveti Duh odpre srce, Božja beseda ni več zunanje pravilo, ampak luč na poti. Takrat odkrijem, da največji čudež ni v tem, da bi se spremenil svet okoli mene, ampak da se sredi istega sveta počasi spreminja moje srce po Kristusovi podobi.