top of page

4.12.2022 - 2. adventna nedelja - Sprejemanje

"Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas" (Rim 15,4-9)

Danes je moderno, da spreobrnjenje dojemamo kot delo na sebi izboljševanje samega sebe in svoje »popolnosti, učinkovitosti, videza«. Vsak, ki ima kaj časa, po spletu ponuja svojo pot odrešenja in duhovnosti. Razni tečaji in seminarji samouresničenja se množijo kakor gobe po dežju. Znamenje, da smo res žejni globin in da nas potrošniški način na katerega živimo ne zadovolji in ne napolni.

Janez Krstnik nas vabi v spreobrnjenje od zaverovanosti v svojo lastno ranjeno in nepopolno naravo zaradi katere malikujemo sebe in stvari, k Bogu in njegovi zastonjski ljubezni. Kliče nam, naj postanemo odprti in pozorni na Božje prihajanje in njegovo zastonjsko ljubečo navzočnost v Jezusu Kristusu, ki nas preobraža in spreminja.

Jezus se ni spremenil sam od sebe, ampak je bil spremenjen. Se pravi sprejel je Očetovo delovanje. Spremenjenje je torej, ko Sin sprejme Očetovo delovanje v svoji človeškosti. Če sprejmemo, smo tudi mi del te poti, del spremenjenja. Vse je odvisno od svobodnega sprejetja, drugače bi bilo nasilje.

Krstnik nas vabi, naj se odrečemo svoji navajenosti na vrtenje okrog sebe in svojih lastnih misli in načrtov (projektov) samouresničenja in lagodnega življenja. Prav ta navada nam onemogoči živeti iz Njegove ljubezni. Ujeti smo v zanko dela na samem sebi. Prepričani smo, da nas bo rešilo naše prizadevanje in da se lahko spremenimo z lastnimi močmi.

Janez nas zato imenuje: »Gadja zalega!« Jezus pa nam pravi: »Pobeljeni grobovi!« Vrtenje okrog samega sebe, svoje samouresničitve in samouveljavitve je smrtni strup, ki ga nosimo v sebi, čeprav navzven izgledamo še živi. Zato se s svojimi lastnimi močmi neuspešno trudimo in napenjamo, da bi nas drugi imeli radi, mi pa njih in sebe.

Spreobrnjenje v katerega smo povabljeni je v tem, da presežemo svoje misli, po katerih nas lahko lažnivec vedno zavaja in trga iz Očetove ljubezni. Vabi nas, da se spreobrnemo k novemu življenju, ki nam ga je Jezus podaril, da bi ga živeli v svoji osebni in skupni zgodovini.

Janez Krstnik nam grobo (sekira, ogenj, velnica) preroško grozi in nič ne olepšuje. Hoče, da se zamislimo nad bistvenim: Bog nam govori sredi resničnosti in nas želi voditi v našem konkretnem življenju odnosov in dela. Niso dovolj pravila in zapovedi, obredi in formalno krščanstvo.

Kristus pa nas vabi na popolnoma drugačen način. Vabi nas, da pripadamo Bogu, da smo njegova nevesta in da živimo iz tega, da je On naš oče in ženin. Osebe smo le, če je naše središče D(d)rugi in ne naš lastni ogroženi jaz. Oseba sem, če svobodno pripadam Njemu, ki me je ustvaril. Potem bom lahko tudi zares ljubeč do tebe in sebe.

Adventni času nas Kristus po Cerkvi vabi v poslušanje, odprtost, prepoznavanje in sprejemanje razodevanja Božje ljubezni v naši konkretnosti. V tem je resnično spreobrnjenje. Odkrivajmo njegovo pot in način prihajanja v naše življenje. Hodimo skupaj!



74 views0 comments