»Peter mu je rekel: 'Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.'« (Jn 13,37)

Dokler ne spoznam njegove ljubezni do nas, nisem zares sposoben ljubiti druge, kakor nas On ljubi. Naše srce nosi v sebi Juda in Petra, izdajalca in zatajevalca. Juda je izgubljeni sin, ki ga Bog išče. On zavrne Božjo ljubezen in izgubi svoje bistvo sina in brata. Jezus ga reši, ker je izgubljen. Poguba, ki nam je vsem skupna, je kraj odrešenja. Jezus do Juda pokaže brezpogojno Božjo ljubezen. Odrešenje je ljubezen, ki se ne odreče niti tistemu, ki jo zanika. Bog nas ljubi bilj kot sebe. Jezus mojega Juda vabi, da si odpočije na njegovem ljubečem srcu. Peter pa je pripravljen dati življenje za Jezusa. Ne razume pa, da je odrešenje v tem, kar Jezus stori zanj in ne v tem, kar bi Peter rad storil zanj. Naučiti se mora sprejemati dar. Peter noče sprejeti umivanja nog. Jezus nas reši Judovega hudega in tudi od Petrovega »dobrega« (hudo, preoblečeno v dobro). Izdaja in zatajitev razkrivata Jezusovo absolutno ljubezen, ki se nam brezpogojno izroča. Ljubezen, od katere nas nič ne more ločiti, je tista, ki nam jo Oče ponuja v Sinu; od tiste, ki jo imamo mi do njega, nas vse ločuje: vsaka stvar je lahko za nas priložnost za izdajo in zatajitev. Peter šele zaradi zatajitve doživi zastonjsko ljubezen, ki si je ne moreš zaslužiti, le sprejeti in podarjati naprej.