Pavel se v solzah poslavlja od efeških starešin. Opominja jih, naj pazljivo čuvajo čredo, ki jo je Bog odkupil s svojo krvjo. Njegova beseda je polna očetovske skrbi. Ve, da bodo prišli težki časi, ko bodo ljudje iskali svoje koristi, ne Kristusove volje. A kljub bolečini slovesa ostaja njegovo srce polno zaupanja. Vse izroča Bogu in Besedi njegove milosti. Njegovo življenje je bilo dar v službi ljubezni, in zdaj jih spodbuja, naj tudi sami živijo v darovanju: "Večja sreča  je dajati kakor prejemati.«

Psalm slavi Boga, ki je "Oče sirot in zagovornik vdov", ki daje svojemu ljudstvu moč in krepost. Vsi narodi so poklicani, da zapojejo hvalo Tistemu, ki je strašen v svoji svetosti, a vendar blizu vsem, ki ga iščejo. Kraljestvo tega sveta je minljivo, a On ostaja vir življenja za vse, ki vanj zaupajo.

Jezus moli za svoje učence, da bi bili "eno", kakor sta On in Oče. Edinosti ne ustvarjamo ljudje, temveč je dar, ki izvira iz Božje ljubezni. Kristus nas posvečuje v resnici. Ne vzame nas iz sveta, temveč nas pošilja, da bi bili v njem njegova luč, kljub sovraštvu tega sveta. Njegova molitev razkriva globino skrbi: učenci so mu bili dani od Očeta, in zdaj jih On vrne Očetu – ne kot sužnje, temveč kot ljubljene prijatelje, očiščene z besedo, ki jih osvobaja.

Beseda nas vabi, da kakor Pavel živimo v darovanju, ne iščemo svojega, temveč skrbimo za druge v Kristusovi ljubezni. Psalm nas spomni, da je naš Bog mogočen in vendar blizu – vir naše moči v vsaki stiski. Jezusova molitev nam razkriva, da smo v njem zaščiteni, posvečeni za svetništvo sredi sveta, ki ga ne razume. Naj nas ta zavest krepča, da bomo kljub vsemu ostali trdni v njem, ki nas ljubi do konca.