V skriti kamrici srca, kjer se duh srečuje s svojim Izvorom, odzvanja obljuba Živega kruha, ki je prišel od Boga. Praznik svétih skrivnosti Telesa in Krvi ni le spomin na preteklo večerjo, temveč vstop v ogenj božanstva, ki preobraža človeško naravo. V globini srca odmeva klic iz puščave: »Človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.« Sveti Duh je tisti nevidni dih, ki te besede spreminja v meso in kri mojega bivanja.

V tradiciji notranje molitve je vsak dih priložnost za poboženje. Sveti Duh v meni deluje kot tisti božanski ogenj, ki v evharistiji kruh in vino spreminja v Kristusa, v mojem vsakdanu pa mojo razbitost v enost in povezanost v občestvo. Ko apostol Pavel sprašuje o kelihu blagoslova in kruhu, ki ga lomimo, v meni odzvanja resnica o enem telesu. To telo ni biološka danost, temveč duhovna stvarnost, ki jo tke Sveti Duh. On je tisti, ki v mojem srcu nenehno kliče k očiščenju (katharsis), da bi bila moja notranja posoda pripravljena za sprejem Nebeškega kruha.

Brez Svetega Duha bi evharistija ostala le obred; z Njim pa postaja prostor, kjer se čas ustavi in kjer se nebeška liturgija razlije v moje žile. On je tisti, ki v meni ohranja sveti mir tudi takrat, ko v mojem telesu divja lakota po minljivem. Ko prejemam Živi kruh, se v meni uresničuje Kristusova obljuba: »Kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To večno življenje ni nekaj, kar pride kasneje, temveč je navzočnost Duha, ki že zdaj moje minljivo meso prebuja za vstajenje.

Sveti Duh preobraža našo slovensko stvarnost prav tam, kjer so rane najgloblje in kjer je kruh vsakdana prepojen s solzami. Ko se sredi sodobnega pehanja za materialno varnostjo in ugledom posameznik sooči z nenadno praznino – morda ob izgubi smisla v poklicu, ki ga izčrpava, ali ob hladu v lastnem domu – se prav v tej puščavi odpre pot za mano. V trenutku, ko se sredi te suše v moči Svetega Duha ne prepustim obupu, temveč svoje hrepenenje usmerim v evharistično daritev, moje bivanje postane rodovitno. Poboženje se zgodi takrat, ko mir srca ni več odvisen od bančnega računa, temveč od tistega notranjega kruha, ki ga svet ne pozna. V slovenskem človeku, ki kljub utrujenosti od dela najde moč za tiho molitev in zahvalo, vstaja Kristus.

Slovenija nosi bremena razdeljenosti, kjer se kruh blaginje pogosto deli nepravično in kjer se v javnem prostoru bijejo boji za prevlado, ki puščajo mnoge na robu. Sveti Duh deluje tam, kjer se sredi te razdvojenosti rodi kultura delitve – kjer se posameznik ne oklepa svojega, temveč postaja »kruh« za drugega. Ko se v našem družbenem okolju pojavi drža, ki presega strankarske in ideološke meje, da bi nahranila osamljenega upokojenca ali dala glas prezrtemu delavcu, tam nastopa božje kraljestvo. Ko slovenski javni delavec, zdravnik ali sosed sredi birokratske hladnosti izbere pot osebne žrtve in sočutja, se uresničuje evharistija v praksi. To je preobrazba družbenega tkiva – ko namesto tekmovanja za drobtine z mize močnih prevlada zavest o skupnem telesu, kjer trpljenje enega postane skrb vseh.

Sveti Duh me vodi k izviru zato lahko molim: »On daje tvojim mejam mir, z najboljšo pšenico te nasičuje.« Moje bivanje v tej deželi pod gorami postaja živo bogoslužje. V moči Vstalega in v ognju Duha postajam del tistega enega Kruha, ki se lomi vsem, da bi ves svet imel življenje. Vsaka moja preizkušnja v slovenskem vsakdanu je le klic k globljemu zedinjenju s Trojico, kjer se moja majhnost dokončno odpočije v neskončni Ljubezni.