Danes sem povabljen k stanovitnosti sredi preizkušenj. Sveti Duh je tisti nevidni dih, ki v moji notranjosti oživlja Sveto pismo, da ne ostaja le mrtva črka, temveč postaja »koristno za poučevanje in vzgojo v pravičnosti«. Ta Duh v meni razodeva skrivnost Davidovega Gospoda; tisto božansko navzočnost, ki je hkrati v meni in nad menoj, in ki me vabi k nenehnemu čudenju nad lepoto božjega načrta.

V izročilu poti k zedinjenju z Bogom je vsaka preizkušnja priložnost za očiščenje. Ko apostol Pavel našteva preganjanja in trpljenja, mi pokaže, da mir ne izvira iz zunanjih okoliščin, temveč iz navzočnosti Tolažnika. Sveti Duh je tisti, ki v moje bivanje vnaša sveti mir, ki ga psalm opisuje kot »velik mir za tiste, ki ljubijo tvojo postavo«. Ta mir me varuje pred spotiko, ko se svet okoli mene maje, in mi podarja moč, da sredi sovražnosti ohranjam srce čisto in prosto zagrenjenosti.

Sveti Duh preobraža našo stvarnost tam, kjer se osebna stiska sreča z neusmiljenostjo javnega prostora. V prevladujoči (ne)kulturi je človek pogosto ocenjen le po svoji koristnosti in učinkovitosti. Soočiti se mora z »vsemi, ki ga preganjajo« – pa naj gre za mobing na delovnem mestu ali za sosedsko nerazumevanje. Le v moči Svetega Duha se lahko zgodi čudež odpuščanja. V trenutku, ko se namesto v vračanje zla z zlim potopim v molitev srca in v preizkušnji prepoznam pot k poboženju, v meni vstaja Kristus. Moja stanovitnost v dobrem, ki je ne more zlomiti nobena krivica, postaja živo pričevanje, da je božja beseda resnica in moč, ki množi lepoto in blagoslov med nami.

V javnih samogovorih (navideznem dialogu, ki je le sebičn hrup) se običajno išče le napake drugega. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot modrosti in ljubezni, ki jo podeljuje Duh. Ko se v javnem življenju pojavi človek – morda v lokalni politiki ali v civilni družbi – ki kljub preganjanju in zasmehovanju vztraja pri tistem, kar je pravično in resnično, tam nastopa božje kraljestvo. Ko slovenski državljan, upokojenec ali delavec, sredi birokratskih labirintov in družbenih krivic ne izgubi upanja, temveč z blagostjo in mirom odgovarja na nasilje besed, se uresničuje poboženje družbenega tkiva. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti gradi mostove namesto zidov, je sad Svetega Duha, ki v mojem narodu nevidno tke mrežo nove, večne pravičnosti.

Sveti Duh me vodi v globino. Lahko izpovem s psalmistom: »Pričakujem tvoje pomoči, Gospod, tvojo voljo spolnjujem.« Moje bivanje postaja daritev, ko v moči Vstalega vsako preizkušnjo spremenim v priložnost za rast v milosti, neomajno zasidran v njegovi Ljubezni, ki vse prenavlja.