Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,38-42)

Tisti čas je prišel Jezus v Betanijo in neka žena, po imenu Marta, ga je sprejela. Ta je imela sestro, z imenom Marija, ki je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dala veliko opraviti s postrežbo. In pristopila je ter rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.«

Marta in Marija sta v vsakem izmed nas v nenehnem prerivanju. Ko hočemo poslušati Jezusa se nam vsiljuje živčna Marta, ki jo skrbi, kako bo to in ono postorila. Ko delamo, pa si želimo, da bi bili kot Marija in bi lahko sedeli ob Jezusovih nogah in ga poslušali. Nenehno nas preizkuša ta naša notranja protislovnost. To nam kaže, da skoraj vedno hočemo zadovoljevati svojo lastno sebičnost. Marijina vloga nam paše, a ne ker bi radi poslušali Jezusovo besedo, ampak ker bi radi malo miru in počitka zase. Kdor je resnično zvest Gospodu, izkoristi vsak trenutek in vsako priložnost, da bi bil kakor Marija in resnično prisluhnil vsaki Jezusovi besedi. Njegovo veselje je v Njegovi bližini. Če je tako, smo tudi sredi velikega števila opravil lahko v Marijini drži. Poznam izredno dejavne ljudi, ki imajo v sebi ogromno miru in skritega zrenja Božje dobrote, ki njihova srca drži v svoji bližini in navzočnosti. Storijo vse, kar morajo storiti, a ne z umetno oddaljenostjo, ampak z veseljem služenja Gospodu in iz Njegove ljubezni do njih in vseh, ki jim jih podarja na pot. Prosiva, da bi bila zvesta Njegovemu glasu, da ne bova vedno znova iskala samo sebe, najsibo med počitkom ali delovanjem. Resnični mir je v združenosti z Njim sredi vseh dejavnosti in vsakršnih okoliščin. V to počasi dozorevamo v molitvi in ob branju in prežvekovanju Njegove besede.