V tišini, ki jo iščem sredi nemirnega sveta, se ustavljam ob Davidovih zadnjih besedah in Jezusovem naročilu učencem. Čutim, kako se v meni srečujeta dve obdobji: staro, ki se poslavlja, in novo, ki me vabi na pot z golimi rokami.

Ko poslušam evangelij o dvanajsterih, ki odhajajo na pot brez kruha, brez torbe in brez denarja v pasu, v sebi začutim sunek strahu. V svetu, ki temelji na kopičenju zalog in nenehnem zagotavljanju varnosti, se mi zdi takšna golota skoraj nepredstavljiva. Vendar me prav ta podoba spominja na aktemosyne – popolno nenavezanost, o kateri pišejo očetje Filokalije. Moja resnična moč ni v tistem, kar nosim v torbi, ampak v tistem, kar nosim v srcu.

Davidovo naročilo Salomonu, naj »hodi po Božjih potih«, zame ne pomeni izpolnjevanja zunanjih predpisov, temveč vstopanje v prostor notranje budnosti (nepsis). Ko moje srce ni več obteženo s skrbmi za jutri ali s težo preteklosti, postanem prehoden za Božje delovanje. Slavilna molitev iz kronik pa me postavlja na realna tla: vse, kar imam, je tvoje, Gospod. Moje bogastvo je le sposojeno, moja edina stalnica si Ti.

Živim v času, ko so novice o vojnah, podnebnih spremembah in ekonomski negotovosti le en klik stran. Pogosto se ujamem v zanko »informacijskega kopičenja«. Mislim si: če bom prebral še en članek o krizi, če bom shranil še en nasvet za preživetje, če bom imel v aplikaciji vse pod nadzorom, bom varnejši. Moja »digitalna torba« postaja težka in moj duh zaradi nje nemiren. V trenutku, ko začutim to težo, se odločim za zavesten odklop. Namesto da bi odprl naslednjo novico, zaprem oči in se osredotočim na dih. Spomnim se na Jezusovo naročilo: »Ničesar ne jemljite na pot.« V sebi izpraznim prostor za tišino. Ta tišina ni beg pred svetom, ampak je prostor, kjer se moje srce ponovno uglasbi z Božjo previdnostjo. Izbiram zaupanje, da mi bo dano vse, kar potrebujem za današnji dan, za tisto eno srečanje ali tisto eno opravilo, ki je pred mano. Ko odložim potrebo po tem, da bi vedel vse in imel vse pod nadzorom, opazim, da se v moje delovanje povrne mir. Namesto da bi bil ujetnik strahu, postajam prinašalec miru tistim, ki jih srečam. Moja »palica« na tej poti je molitev srca, moji »sandali« pa pripravljenost, da stopim v neznano, ne da bi vnaprej poznal vse odgovore. V tej radikalni preprostosti odkrivam, da je Božja bližina edina prtljaga, ki je nikoli ne morem izgubiti in ki me nikoli ne utrudi.